so damn beautiful

Tišina in ostale barve

2009-06-03T00:06:00.005+02:00

V postelji s steklenico martinija in nekaj tabletkami.
TV je prižgan, glasnost na mute.
Utišam glasove, misli in poslušam tiktakanje ure.
Le da analogne ure v resnici fizično nimam v bližini in torej ne vem, kaj tiktaka.

Kratek zvok, nekaj besed, nato ugotovim, da si le domišljam.
Morda bi morala ugasniti luč in prižgati sveče.
Morda ne bi smela definirati svetlobe in teme na način, kot ju definiram zdaj.

Včeraj sem mislila, da lahko stvari spremenim z nekaj besedami. A po dveh letih težko kaj spremeniš.
Prepiri zbledijo v spomin, ki je že skoraj pozabljen.
Dotiki zbledijo kot stopinje v pesku in se pomešajo z novimi.
Tako kot nekateri prividi so bolj močni ponoči. Tako kot nekatere sanje me včasih prebudijo.
Čutim jih kot kapljice vročega voska, torej morajo biti resnični.

Ne bom prižgala sveč.
Glasnost ni več na mute.
Minilo je nekaj minut.

Vse je v redu.

Light switch

2009-05-11T00:11:00.002+02:00

Včasih je prepozno, da bi šla ven in štiri ure iskala primerno skrivališče.
Prostor je neskončen samo v višino.

Nekaterih stvari ne morem v miru premisliti ob enem martiniju na dan.
Upam, da bo poletje v redu. Brez vetra.
Ne bi rada, da prepih odpre vrata, ki sem jih že zaprla.

A kaj, ko je vreme nepredvidljivo in dež vedno toplejši ponoči. Nekaterih krajev in križišč in senc se moram izogibati.

In tisto, kar me prebuja sredi noči - so spomini ali sanje?

Prvi poletni dež

2009-04-19T22:04:00.003+02:00

Menda se vse stvari zgodijo z razlogom, a zato še niso smiselne.
Ko sprazniš steklenico martinija, je steklenica še vedno tam. Če je to dobro ali slabo, je zelo odvisno. Na primer od tega, ali si jo želiš nekomu razbiti na glavi ali ne.

Življenje pušča za sabo prazne steklenice. Jih recikliramo? Včasih.
Should we? Kdo ve.

Poletje prinaša s sabo občutke prejšnjih poletij, vonje poletnih dišav dizajnerjev, ki jih več ne nosim.
Vračajo se ljudje, ki so mi bili blizu, in me še vedno kdaj prebudijo ponoči, ko dežuje. Potem so novi ljudje, ki prav tako prihajajo, ko dežuje.
Ni še poletje in dež še ni tako topel. Ni še noči, ko je vse dovoljeno in ko lahko spomine utopimo v roza koktejlih.
Zaenkrat še plavajo na površini in jaz čakam, da potonejo.
Ker imam nove spomine, ki bi jih rada spravila tja, a jih ne morem, ker stari nikamor ne grejo.

Ni več prostora.

Brighter

2009-03-17T22:41:00.004+01:00

Bil je petek popoldne.
Takoj mi je padel v oči.
Wasting time is not for people who have nothing to lose.
Popravila sem si lipgloss, vstala in dvignila glavo.
Če boš dovolj dolgo strmela v njega, se bo ustrašil in si ne bo upal reči ne, sem si mislila in ga nepremično gledala.
"Bi bil ti še tukaj ali greva ven na martini?"
"Lahko greva na martini," je brez premisleka odgovoril in se nasmehnil.
That was easy.

Lolita is now officially no longer dating.

Blind dating

2009-03-09T23:35:00.003+01:00

Z Juretom sva sedela v Zvezdi, eden nasproti drugemu.
On je tipkal po Blackberryju, jaz sem se opazovala v odsevu svojega HTCja in si na ustnice nanašala lip plumper.
Na prvi pogled je vse enako kot je bilo eno leto nazaj.
Na drugi pogled je vse popolnoma drugače.
"Jure," sem končno rekla, medtem ko sem se trudila, da se ne bi namazala čez rob ustnic.
"Ja?"
"Daj mi zrihtaj kakšen dejt."
"Kakšnega pa hočeš?"
"Tall, dark and handsome. Mogoče bi se lahko dobila s kakšnih geekom, geeki so zabavni."
"Z geekom?"
"Lahko je tudi malo preppy, ne sme biti manjši od mene. Mora biti večji, da lahko plezam po njem. Mora biti tak, da bova imela lepe otroke. Nujno."

Tako sva si izmenjala številke - jaz njemu ženske, on meni moške.
Let's see how the geeks respond to a blind date invitation.
Verjetno nihče drug ne bi uspel iti na toliko zmenkov kot jaz in ostati samski. But I somehow still manage to make it.
Mogoče je to kakšno prekletstvo, mogoče idealiziram vse nemogoče stvari, ali pa je problem v tem, da ne znam pobrati tistega, kar mi pade pred noge.

Oblečena sem, kot da je poletje.
Predstavljam si, da se sprehajam po mestu, ko nikogar več ni, le še luči in nekaj izgubljenih zvokov, za katere nikoli ne vem, od kod prihajajo. Pastelne barve, balerinke in snakeskin torbica, manjša kot ponavadi - v resnici ne rabim ničesar.

Morda je blind dating boljši kot casual dating?
Morda le potrebujem nov hobi.

Komaj čakam, da bom velika in bom imela ranč.

Jure še ni velik, ampak že ima ranč.
Life's not fair.
Welcome to the club.

Nekaj dni kasneje

2009-02-12T22:37:00.008+01:00

Morda je bil kriv strah, a nekako sem vedela, da ne smem naprej.
Ne vem točno, ali je ta nevidna, a otipljiva steklena površina ovira, ki omejuje mene, ali je to le zaščitni ovoj zunanjega sveta, ob katerega se tako rada zaletavam. Relativnostna teorija spet ni my piece of cake.
Ponovoletna ali spomladanska depresija oz. utrujenost oz. vse troje.

V zadnjih nekaj tednih sem spoznala nekaj koristnih stvari:

1. If you pick up a seriously abusable male model in the street at night, je skoraj gotovo, da je star največ 18.
2. Med ponovoletno depresijo in spomladansko utrujenostjo je približno tako očitna meja kot med petkom in soboto - it probably exists (but we're usually too drunk to notice).
3. Speaking of drunk - trenutno se ukvarjam z izpiti in je martini varno pospravljen v hladilniku. En teden sem imela vročino, ta teden imam izpite, naslednji teden bo torej na vrsti martini. Shaken or stirred? I honestly don't care.

Je pomembno, da znaš plavati, če ne vidiš obale?
Možnosti je neskončno, a se vseeno zaletavam v tisto otipljivo, a nevidno steno. Če jo razbijem, se lahko porežem. Lahko pade name, lahko pade na drugo stran. Morda je krhka in lomljiva in se bo razletela na milijone neopazno majhnih delcev.
Če ne veš, kaj moraš uničiti - lahko to vseeno uničiš?
In ko uničiš - je pomembno, na katero stran pade?

Let's do it and see.

The prison of choice

2009-01-17T15:39:00.007+01:00

Skoraj polnoč - tekla sem in mislila, da tečem stran.
V vesolju, kjer je prostor relativen in čas iluzija, bi se morala spomniti, da to ne bo šlo.

"Moraš imeti neke plane, želje, vsaj približne."
"Na kakšen način?"
"Verjetno vsaj približno veš, kaj bi rada, kaj si želiš."
"Če bi lahko izbirala?"
"Ja, če bi lahko izbirala."
"Ne morem izbirati."
"Vedno lahko izbiraš."
"Ne morem. Res ne."

Miren večer s kozarcem martinija v roki. Ob odprtem oknu bežno zaznavam mraz, bežno zaznavam luči in skoraj ničesar drugega.
Naslonim se na okensko polico.
Če bi lahko izbirala...

Če bi lahko izbirala, bi bilo možno zbežati stran. Čas bi se meril z urami in dnevi, nato z leti, prostor bi se meril z dosegljivim in nedosegljivim.
Zvezde bi bile daleč, a vseeno svetle in utripajoče.

Čeprav včasih težko vstanem, so najhujša tista jutra, ko mi ni treba v službo. Včasih grem vseeno, tudi če je vikend.
V svoji najljubši skodelici si prinesem na mizo zeliščni čaj, se usedem, prižgem računalnik in pustim zunaj vse tisto, kar predstavlja moje zasebno življenje. It's no good anyway.

Včasih grem nadstropje više, včasih se usedem nasproti nekomu, ki mi je zelo blizu. Da si spet zapomnim njegov vonj, ga objamem, si ga vtisnem v spomin in potem spet grem.
Enough to fill a week, a month.

Če bi lahko izbirala, ne bi bilo nič drugače.

Growing up, letting go

2009-01-16T00:21:00.004+01:00

Spustiti določene stvari iz rok je bilo najboljše, kar sem takrat lahko naredila.
Še enkrat bi naredila enako.

Če bi vedela - če bi zagotovo vedela, da imam čas, da si v miru pospravim misli in si vzamem leto ali dve ali tri - bi veliko bolje spala. A čas ni nekaj, na kar lahko računam.
Zato se pretvarjam, da sem si v resnici vzela čas in da so tiste redke minute le izjeme, ki potrjujejo pravilo.
Izjema, ki potrjuje dejstvo, da sem v resnici daleč stran, čeprav v dejanskem pomenu besede nisem.

Postavila sem si nekaj čudnih pravil.
Na primer to, da vstanem takoj, ko zazvoni budilka, česar sicer še ne delam.
In največ en Red Bull na dan, kar mi tudi ne uspeva ravno.
Zdaj verjetno ne grem spat ravno zato, da bom zjutraj lahko spet preslišala budilko.
Danes sem se namesto kosila dobila z Barbie, skupaj sva puščali stopinje na snegu in se pretvarjali, da sva "too cool for school". Sončna očala sredi zime in dvignjen ovratnik of my riding jacket sta mi vsaj za uro ali dve podarila lažen občutek varnosti.

It's probably a girl thing.

There's no such thing as an easy way out

2009-01-10T00:45:00.006+01:00

Na nek način mi je bilo bolj všeč, ko so še vsi mislili, da sem malo zmešana.

Na vsake toliko časa je že kdo preveril, če se še nisem zakurila s svojimi svečami ali zamenjala okno za vrata in skočila dol.

Te stvari se dogajajo.

V filmih vedno pozorno opazujem scene, kjer ljudje visijo dol z okenskih polic. Vedno se nekako oprimejo in obstanejo gor, medtem ko jim nekdo drug strelja v glavo in jim stopa po prstih.
Se moram tega še naučiti? Viseti dol z okenskih polic?

Okna vsekakor niso način, kako priti ven.

How to catch 2009 and stay alive?

2009-01-05T23:56:00.003+01:00

Zadnji dan leta 2008 sem ležala v postelji in niti nisem nameravala odpreti oči.
Ne zaradi kakšnega principa, I don't have that.
Preštela sem do deset, potem nazaj do nič, potem sem odprla oči.
Odprla sem okno in ugotovila, da bo zadnji dan kar v redu. Megla. Še vedno se nisem mogla odločiti, ali imam raje začetke ali konce in se posvečala tej misli, medtem ko sem si v usta tlačila češnje. Verjetno edini zdrav zajtrk v preteklem letu.
Mislila sem, da je že konec daril in da sem vse že dobila, ko me je Mommy Dearest presenetila še z zadnjim. Skoraj sem padla po tleh, ko sem videla, da se je spomnila - podarila mi je tisti temno moder wool/cashmere Ralph Lauren pončo s temno rjavimi usnjenimi zaponkami! Perfect match za moje najljubše RL riding pants! ♥

V službo sem prišla okoli enajstih in presenečeno odkrila alkohol in rogljičke na vseh odlagalnih površinah. Domov sem prišla precej omotična, tako da sem ugotovila, da bi bilo najpametneje, da najprej skuham večerjo ali dve, spijem martini ali dva, pogledam film ali dva in se šele potem spravim pred ogledalo opazovat, kaj sploh še lahko oblečem po celomesečnem hranjenju.
Po uri ali dveh (oziroma bolj petih) je bila ura deset zvečer.
Zobna miška mi je prišepnila, da bi bilo super obuti Pradine satenaste čeveljčke to match the dark blue fringe dress, ki sem jo s srečno roko pobrala v H&Mu. (Recession is the way to go!) Točno tisti Pradini sandalčki pa imajo na žalost problem, ki se mu reče uničena peta. Uničena zato, ker je že preveč izrabljena od mojega skakanja po betonu in spotikanja ob ravna tla.
Problem? Not really.
With every Prada darlings there comes a pair of spare heel tips - in točno s tem sem se nameravala pozabavati. Strokovno sem ocenila, da mi bo to vzelo največ dve minuti in pol. Mislim - how hard could it possibly be?
Odvrtiš staro peto dol in namesto nje pritrdiš novo.
Odvrtiš, ja.
Peta ni hotela dol. Vlekla sem jo dol z nohti, z zobmi in, ja, tudi vrtela sem jo, ampak ni šla nikamor. Iz nekega skrivnega kotička sem privlekla klešče in si obljubila, da bom spravila peto dol s čevlja, pa če bo to zadnja stvar, ki jo bom naredila.
Spravila sem jo dol.
Po dvajsetih minutah obe.
Nameščanje nove pete je bil še bolj nevaren podvig. Malo sem tolkla po tleh, malo sem kričala, s kleščami tolkla po peti in - voila!
Čez deset minut sem se odločila, da bom obula Miu Miu.
(Tega raje ne bi komentirala.)
Ura je bila enajst, v bistvu petnajst čez enajst. Taksiji zasedeni. Prijateljev prijazen nasvet: "Pokliči Metro."
Are you fucking kidding me?
Na srečo sem neki precej bolj spodobni taksi službi zagrozila s prezgodnjo smrtjo, če me nekdo takoj ne odpelje na zabavo - in tako pristala na zabavi skoraj pol ure pred polnočjo.

Groundbreaking.

Potem sem spila nekaj martinijev, potem sem si priborila svojo buteljko penine, potem sem si zamašila nos in potem se več ne spomnim.
Bližnje sem se spoznala z nekom, ki mi je obljubil, da bo moj suženj. In z lateks girl. Ki mi je mogoče tudi kaj obljubila, ampak se na žalost nje sploh ne spomnim. Thank God pictures don't lie.
Domov sem se odpravila že ob pol devetih. Takrat sem že pozabila del, ko sem se obnašala kot mrtev čriček in tiste ostale dele, za katere je prav super, da se jih ne spomnim.
(Mislim, da je Katja preveč spomni. Katja, you should lose you memory when I do next time, deal?)

Danes sem navdušeno dočakala službo, saj so bili štirje dnevi, ki sem jih v postelji preživela z Bello, čokolado, knjigami in kokicami, precej naporni.
Če bi morala to početi še en dan, bi se začela tresti.
Sem sicer nameravala početi kaj drugega, ampak imam problem, da ne morem vstati iz postelje, dokler ne zazvoni budilka. Od prvega do četrtega januarja pa sem, can you imagine that, izklopila budilko.
Še dobro, da so bili samo štirje dnevi.

Pravila nevidnosti

2008-12-29T22:14:00.004+01:00

Nisem bila vedno cinična.
Ko sem bila mlajša, sem bila predvsem nedružabna.
Še vedno sem - na nek sprevržen način, ki vedno potrebuje okoli sebe ljudi.
Ljudi, a ne kontakta.
Pozornost, a ne interakcije.

Ko sem danes stala ob prehodu za pešce in čakala na zeleno luč na semaforju, me je znova presenetilo dejstvo, kako nevzdržno ziritirana postanem, če nekdo strmi vame.
Še naprej sem nepremično gledala v točko pred sabo. To znam zelo dobro.
V bistvu to počnem večino časa.
Strmim v točko pred sabo, hodim hitro. Če bi lahko tekla, bi tekla. Na svojo odsotnost ne morem več vplivati - nikakor se ne morem prisiliti v to, da bi opazila ljudi, ki hodijo mimo mene.
Tako grem mimo ljudi in jih ne prepoznam. Niti takrat, ko se zavestno odločim, da jih bom in usmerim v to vse svoje moči.
Spregledam starše, najboljšo prijateljico, prijatelje, vse. Ne vidim.
Ne spregledam le ljudi, ampak tudi vse ostalo. Sirene, avtomobilske nesreče, petarde, golobe, nenadne gibe, prehitre avtomobile...
Sekunda, dve, tri, je že mimo, ni se mi treba ozreti, ni se mi treba ustaviti, ni se mi treba pretvarjati, da sem kaj zaznala.
Težko si je predstavljati, kako zelo nepremična lahko postanem. Izklopim se in me ni tam.
Pogosto me ni.
Ne moti me, če fizično obstajam na nekem mestu in me ni. Moti me, če moram obstajati in obenem poslušati neumnosti.
Takrat dobim občutek, da izgubljam čas - in to je moj najmanj priljubljen občutek.
Pogovori, prepričevanja, razpravljanja.

I don't fucking want to know.

Take it or leave it

2008-12-27T22:51:00.004+01:00

Nihče mi ne more očitati, da v svojih lahkomiselnih letih nisem naredila dovolj neumnosti.
Morda je bilo to lovljenje zvezd sredi noči tristo kilometrov stran od doma, ko so vsi mislili, da sem varno spravljena v svoji postelji.
Morda tudi poskusi, kaj se zgodi, če zmečeš različne vrste prepovedanih substanc v plastenko vode, zapreš, pretreseš in spiješ. I wish I could remember.
Potem so stvari, o katerih se ne govori.
Potem so še stvari, ki se niso zgodile.
In trenutki, ko sem tekla prehitro.

Seveda je bilo lepo imeti the partner in crime, pogosto se spomnim na njo.
Delili sva vse - omaro, posteljo, sladoled, fante, bleščice in vse ostalo. Za mnoge preveč, za naju vedno premalo.
Ničesar ne obžalujem.
Morda le to, da ji v najinih zadnjih trenutkih nisem dovolj stala ob strani.
A takrat nisem znala - ko sva bili ločeni, sva bili kot prestrašena kanarčka sredi vzporednega vesolja. Če bi lahko šla nazaj, bi naredila vse enako.
Imeli sva priložnost odrasti nekaj tisoč kilometrov stran, vsaka posebej, vsaka s svojimi napakami in svojim lipglossom in na svojih previsokih petkah.
Neštetokrat sem se vprašala, kaj počne točno tisti trenutek. Po koncu najinega sveta sem povsod hodila sama.
Ko se dvignila pogled in zagledala na tisoče luči, ko sem zaprla vrata za sabo in se oprla na edino ravno površino - tla, ko sem lovila zadnje trenutke noči in se tresla ob prvem jesenskem mrazu - takrat sem pogledala v nebo v iste zvezde kot prej in se vprašala, kako izgledajo pod njenim kotom.

Seveda so leta prehitro minila, zvezd je vedno manj.
Ona je nazaj, občasno se srečava, a težko zdrživa druga ob drugi in si gledava v oči.

Zdaj, ko sem nazaj s svojih prednovoletnih nakupov, ko sem se izselila iz Starbucksa in prišla nazaj domov, me čaka The Date, ki ga prelagam že nekaj časa.
Her Brother.
Jutri.
We'll see what happens.

Danes me čaka resen detox. Zadnje čase pijem vse, kar je tekoče in jem vse, kar vsebuje sladkor in konzervanse. Nič več piškotov. Nekaj litrov čaja, peelingi, maske, bubble bath in (God forbid) some serious exercise bi morali rešiti zadevo.
Jutri je na primarnem planu še getting some fake tan in potem bom zdrava kot zlata riba s tremi repi.
Potem moram napisati novoletne sklepe.
Sicer se jih praviloma ne držim, so pa zabavni.
I'll make them up and we'll see what happens.

("We'll see what happens" je eden izmed mojih najljubših stavkov, ko sem pripravljena na resne neumnosti. Opazovati posledice je vedno zabavno, ponavadi se celo smejem.)
Nič, grem preživeti še zadnje quality time trenutke z Bello, potem pa detox.

Have fun.

Zadnje tri stvari

2008-12-18T23:15:00.004+01:00

Dolgo sem se trudila, da bi se naučila ločiti dobro od slabega.
A na žalost ne vidim prav jasno niti meje med večerom in jutrom - dokler ni sonca, je v redu. Rada sem imela dež, zdaj ga ne prenesem več.
Že dva meseca neprestano dežuje.
Nekaj dni nazaj sem ga nehala zaznavati kot dež; zdaj mi predstavlja le še neenakomerne kapljice vode, ki brez smisla letijo po zraku. Zdi se mi, da niti nimajo več smeri.

Do tega tedna se nisem trudila z dežniki. Dežniki se mi zdijo smešni.
Morda je razlog to, da zame ni nič samoumevno. Tako se pogosto zalotim, kako očarano strmim v človeka, ki nad sabo na zakrivljeni palici prenaša razpet prt.
Ko sem ta teden že tretjič pozabila dežnik v taksiju, sem se vrnila nazaj k rutini.
Nič dežnikov, nič kave, nič sivega.

Imam nekaj slabih razvad, vse so škodljive in vse so del mene.

Zasledujejo me kot izgubljeni delci preteklosti, ki se me oklenejo v trenutkih, ko se vse ostalo razprši. Takrat se jim posvetim, a le za trenutek ali dva. Ugasnem luči.
Ko prevzamem nadzor nad svojimi slabostmi, odvisnostmi, skušnjavami in strahovi, jih lahko pravilno doziram.
Čaj vseeno raje pijem brez sladkorja.

Samo še enkrat in nikoli več?
Odločitve so najslabša stvar, ki jo lahko počnem s svojim časom.
Še ena črtica, še en martini, še en večer z oči v oči s tistim, kar je prepovedano - in potem grem spat.
Še en sončni vzhod, še ena dežna kapljica in grem prav zares.
Še enkrat se bom zbudila 500 kilometrov stran od kraja, kjer sem izgubila spomin.
Še enkrat bom povedala, kar moram, in to samo zato, ker lahko.
Še enkrat bom našla prostor, kamor spadam. In mogoče ostala tam.
A v prostorih z okni ne ostanem nikoli več... V prostorih z okni in zavesami do tal.
V velikih prostorih, kjer sem večino časa sama in se potem celo jutro ovijam v zavese in štejem rože in sveče in čokoladne bonbone.
Decembra odvržem stvari in ljudi, ki me osrečujejo, da se naučim živeti brez njih. Ko se naučim živeti brez njih, je super, vse je v redu in oči imam bolj zelene kot ponavadi.

Tri stvari ostanejo - martini, Ralph Lauren & temno modro nebo.

You have to have something to live for.

Dnevi, ki jih prekinejo le jutra

2008-12-09T23:53:00.005+01:00

Preseneča me, kako hitro in nemoteno minevajo dnevi in kako lahko se počutim, ko se dopoldne prevesi v popoldne.
December ni tako stresen kot ponavadi.
Včasih ujamem kakšno snežinko, včasih prestrežem kakšen sončni žarek.

A vseeno me prestrašijo jutra, ko se zbudim sredi ničesar in ne morem vstati.
Kaj je tisto, kar me vedno znova tako zelo pretrese, tik preden se zbudim?
Upam, da bo naslednje jutro bolj smiselno.

Pod temnim nebom

2008-12-07T00:52:00.006+01:00

Zbudila sem se okoli desetih. Očitno je edini dan, na katerega slišim budilko, sobota.
Bolela me je vsaka mišica posebej, rezultat še posebej napornega petka.
Moj moto je "Work hard, you'll party later", ampak včeraj do "party" dela niti ni prišlo.
Stara sem 22 let in 2 meseca, torej bi me moralo skrbeti.
Plani za današnji dan so se mi izoblikovali precej hitro.
Z eno roko sem v temi nekako le našla vžigalnik in prižgala tiste sveče, ki so bile na dosegu roke. Drugo sem stegnila do čokolade in jo z izurjenim gibom hitro spravila iz ovitka. S tretjo roko (I have that too!) sem medtem s police izkopala knjigo in jo odprla na strani 574, kjer sem dan prej končala.
Po nekaj sekundah napenjanja oči sem ugotovila, da moram vstati in prižgati luč.

Žaluzije sem pustila spuščene.
Z Bello sva gledali filme, jaz sem pojedla veliko veliko različne čokolade in vsega, kar vsaj od daleč izgleda kot junk food. Kljub temu, da vedno nekaj kuham, se mi ni dalo toliko časa stati.
Nisem se utapljala v negativnih mislih.
Danes na srečo nisem imela misli.
(Misli niso v redu.)

Zdaj je zunaj spet temno. Nebo je temno, zrak ni prozoren, zvezd ni veliko, a če se potrudim, vidim dve. Nista tisti dve, ki sta mi najljubši, ampak sta tisti dve na drugi strani neba, ki ju ponavadi ne gledam.
Poznam vse zvezde, vsak večer jih preštejem, preden grem spat. Ne maram jih gledati skozi steklo, zato imam žaluzije ves čas spuščene.
Ponoči odprem okno in začutim nežne dotike hladnega zimskega zraka in vidim zvezde in se zavem, kako zelo ostra je noč v resnici.

Navadila sem se na zvezde in nočem, da jih kdo vzame stran. Ko je tančica noči pregosta, jih pogrešam.
Sonce je preblizu.
Zvezde so ravno dovolj stran, da lahko ugibam o njihovem obstoju. Nekatere izmed njih so verjetno že umrle, a še vedno vidim in občutim njihovo svetlobo kot varljivo luč na koncu neskončnega neba.
Ne vem niti tega, koliko časa me bosta moji najljubši zvezdi vsako noč pričakali na svojem mestu na zaslonu spremenljivega vesolja.
Ko dolgo gledam točno določeno zvezdo, se ji začnem počasi približevati in čeprav sem ob oknu, me v resnici ni več tam. Njena svetloba postane bolj resnična in oprijemljiva, dojemam jo v neštetih intervalih in harmoničnih valovih. Napnem oči in vidim, kako ognjeni snopi svetlobe ob naključnih trenutkih odskočijo s površine in se porazgubijo v noč.

Na zvezde sem se navadila in zato ne maram sonca.

Poskušala sem ga opazovati, a ga ne morem.
Verjetno je res preblizu.
Sprašujem se, če bi opazila, če bi nekega dne izginilo in bi prišli dve drugi sonci - moji najljubši zvezdi.
Upam, da ne.

Ne znam ceniti stvari, ki jih imam na dosegu roke.

Ne morem si pomagati...

Ko se nečesa dotaknem, je zame že minilo.

Hide & seek

2008-12-03T00:55:00.007+01:00

Ko sem danes zjutraj odprla oči, sem preprosto vedela, da bom to kmalu obžalovala.
Eden izmed razlogov je bil na primer tudi ta, da je bila ura 9:18. Tudi če bi imela posteljo v pisarni, bi to še vedno pomenilo, da sem 18 minut prepozna.
(Budilko sem si inovativno - in, ne boste verjeli!, popolnoma nezavedno - nastavila na PM namesto AM.)
Po nenaravnem naključju sem ob desetih že priletela skozi vrata in ugovila, da ni sreda (in s tem tudi ni rogljičkov) in da je kabel, s katerim polnim svoj telefonček prek računalnika, odšel na zaslužen dopust.
Mi še sledite?
Ni rogljičkov, ni kabla. Ura je 10:00, zasleduje me blaga paranoja in nadležen občutek, da se bo zgodilo nekaj, na kar nimam vpliva.

V skrajni pazljivosti sem posvečala veliko pozornosti temu, da vsaj en dan v tednu ne bi po mizi polila vode / vroče čokolade / čaja.
Pazila sem, da se s črnimi hlačami ne naslanjam na belo steno (nikoli ne veš, kdaj naletiš na kakšno, ki je sveže prepleskana), da ne bi izgledala, kot da sem celo noč sedela na tleh v pekarni (glede na moj apetit bi bilo to sicer skoraj razumljivo).
Seveda sem poleg vsega pazila še na to, da se ne bi spotaknila ob popolnoma ravna tla. (Happens all the time.)
Ko je bila ura že krepko čez poldne in so bili vsi okoli mene (vključno z mano) še živi in suhi, sem ugotovila, da obstaja možnost, da se dan nadaljuje brez večjih pretresov.

And there he was.
Making me blush for no obvious reason, making me walk in circles around an invisible object, making me think he can read me like and open book if only I let my eyes meet his.
V glavi se mi odvrtijo že večkrat ponovljeni stavki, ki si jih neopazno ponavljam v mislih.

Ne idealiziraj, ne delaj si iluzij, ne govori neumnosti, ne razmišljaj.

Poskušam definirati razmišljanje.
To verjetno ni to.
So does that mean I can have my Favorite Mistake back?
Po letu in pol igranja hide & seek včasih še vedno ne najdem tal.
(Prednost tega, da nikoli ne odrasteš.)
Thank God my natural haircolor is starting to show.

Not a bad day after all.
In to ne samo zaradi palačinka partyja pri Nini. :)

Nekateri odsevi

2008-11-28T00:25:00.002+01:00

Skoraj sem se že odpravila v posteljo; in vendar mi nekako ne gre, utopila sem se v umirjeni konsistentnosti časa.
Zdi se mi, da nekatera vrata znova in znova odpiram. Odpiram jih počasi, vmes se sonce nekajkrat vzpne na nebo in spet spusti. Ko jih do konca odprem in dvignem pogled, me preseneti dejstvo, da se je spremenilo zelo malo.
Nekaterih urokov še vedno ne poznam. Po nekaterih poteh si ne upam hoditi podnevi.
Nekaj let nazaj sem verjela, da se ne bom nikoli utrudila, da ne bom nikoli zaprla oči in zaspala. A če hočeš graditi pred sabo most, ga moraš za sabo rušiti.
Še vedno se ne oziram.
Zbudila sem se z zaprtimi očmi. Vdihnila sem in izdihnila, se prepričala, da še diham - in zaspala nazaj. Nisem čutila vetra in ostrega hladnega zraka. Odločila sem se, da bom prespala neprijetne iluzije.
Zdaj se mi zdijo kot nežna svetlo modra senca daleč za mano.
Če se obrnem, me stisne pri srcu. Z zaprtimi očmi še vedno bolje vidim.
Nekatere stvari je težko gledati, kako bledijo.
Z leti vseeno zbledijo in postanejo le odsev, ki me preganja v ogledalih, jezerih in gostem nočnem zraku. Trudim se gledati le zvezde in luno.

Edina otipljiva stvar je hladna steklena površina, ki me loči od preostalega sveta.

Snežinke

2008-11-25T19:58:00.007+01:00

Zunaj je snežilo, snežinke so bile vedno večje, okna vedno bolj hladna.
Ko sem vstopila, me je objel tisti znani občutek, da ni ničesar na svetu, kar bi me v tistem trenutku lahko strlo ali uničilo.
Negotovo sem obstala in zaprla vrata za sabo. Nasmehnila sem se ob misli, da nekdo lahko s svojo energijo zapolni cel prostor in še vedno pusti, da se ob njem počutiš sproščeno, brezskrbno in lahkotno.
Kar ni bilo v redu, zbledi.
Morda odpuščam in pozabljam prehitro... A pozabljam tudi svoje napake, prelomljene obljube in neizrečene misli.
Pozabljam prehitro - in vendar me v nekem trenutku vse ujame, globoko vdihnem in postopoma izdihnem, medtem ko me zajame neskončna umirjenost in ni niti mrzlo niti vroče, čas se ustavi in snežinke padajo malo počasneje in še malo bolj tiho.
Neštetokrat sem že spustila vse iz rok in razbila, kar se je dalo razbiti.
Potem sem se obrnila in z jeznim izrazom na obrazu in solzami v očeh stekla stran.
Vsakič sem si obljubila, da ne bom več razbijala in unčevala stvari, ki so izven mojega dosega.

Zima me ne moti pretirano.

We all know a vampire we can't have

2008-11-24T21:52:00.004+01:00

Ko sem se končno spravila na kosilo, je bila ura nekaj čez tri. Tla so bila mokra, drselo je, zmrzovale so mi konice las.
Nekako sem zjutraj ocenila, da bo v redu za balerinke, medtem ko sem pred tem dva tedna vztrajala v škornjih in rokavicah. Do centra sem prišla v rekordnih petih minutah, verjetno zato, ker sem napol hodila, napol drsela.
Matt je bil oblečen opazno bolj primerno vremenu kot jaz, ki sem se nemoteče tresla v suknjiču in obleki, ki je po nekem zabavnem naključju imela še večji izrez kot suknjič. Balerinke mi niso pretirano pomagale pri tem, da na poti do Asa ne bi zamrznila v popolno kocko.
Ko se že spravim na kosilo, se hočem najesti, tako da sem si vzela čas in se ob tartufih in sladici počasi le odtajala. Z Mattom sva imela a lot of catching up to do.
Matt dosledno razporeja svoj dragoceni čas na druženje z osebnim trenerjem, kavč, hladilnik in posteljo. I guess he does some shopping now and then as well.
Jaz sem se preselila v pisarno, ki jo občasno zapustim zaradi kratkega obiska postelje, solarija ali česa podobnega.
Zelo pristen odnos sem navezala tudi s stvarmi po imenu Twilight, New Moon, Eclipse in Breaking Dawn. Ugotovila sem, da sem verjetno 10 let prestara, da bi brala tovrstne stvari, a zaenkrat še nimam večjih problemov. We all know a vampire we can't have...
Speaking of vampires, me and my Favorite Mistake are speaking again. Sicer nimava kakšnih nepovršinskih tem, a vseeno govoriva. Mogoče sem malo zmedena.
Zmedena ali nezmedena, meni se to zdi v redu.
No, veliko stvari se mi zdi v redu.

Zdaj bom počasi nehala poslušat svoje cheesy country songs in se spravila v posteljo brat Eclipse.
And maybe spend some quality time with Bella as well. Med DVDji, ki jih tlačim na polico, imam mogoče še kakšno romantično komedijo.

My private life has never been better.

Luči in tisto drugo

2008-11-23T23:20:00.003+01:00

Ob določenih urah so ulice popolnoma prazne in je popolnoma pričakovano, da ne bom srečala nikogar.
Včasih se spomnim na čase, ko sem vstajala ob sončnem zahodu in šla spat nekaj minut po vzhodu.
Zvečer so se mi zbistrile misli, sprehodila sem se mimo vseh ogledal in se spravila ven.
Bila je zima, tla so bila zaledenela, drevesa nepremična, nekaj je viselo v zraku, pa še vedno ne vem kaj. Hladna prozornost ozračja in odsotnost česarkoli otipljivega sta me vedno prisilili k temu, da sem čakala večer. Stemnilo se je zgodaj, dovolj zgodaj, da sem se včasih ovila v topel plašč brez zapravljanja časa z ostalimi oblačili, si mimogrede nataknila petke in sončna očala ter se odpravila do trgovine.
Pustila sem lasem, da mi padejo na obraz, malo sem se še opotekala od nemirnih sanj.
Poznala sem vsak list, vsak zvok, vsak vir svetlobe v bližini.
Ko sem se čez nekaj minut vračala nazaj, me je olajšanje popolnoma prevzelo in mi oteževalo še tiste zadnje korake do doma.
Zavese do tal so bile vedno zastrte.
Počakala sem do bolj otipljive teme, dokler nisem lahko preštela svojih najljubših zvezd, ki so uokvirile nebo v svoji prepoznavni obliki.
Uro ali dve po polnoči sem šla ven, hodila sem med uličnimi svetilkami, ki so mi bile bližje kot ljudje, nisem se ustavljala, razen včasih...

Ko grem zdaj ponoči ven, se še manj ustavljam, hodim bolj odločno, sence me ne zasledujejo več tako pogosto kot prej.

Dež na pokopališču je še toplejši, a je zvezd vseeno manj.
Včasih se izgubim, ko hodim ob zunanji strani zidu in ne vem, kako naj pridem notri.
Skoraj se spotaknem ob nekaj nevidnega, skoraj se ustavim in se obrnem.
Kljub vsemu se še vedno ne obračam. Ne gledam nazaj in ne prepoznavam vzporednic.
Svetloba je še vedno neprijetna.

Včasih mi osem minut zapolni cel teden.
Takrat se še posebej ne obračam in pustim, da minute zbledijo skupaj z dnevi. Takrat mi srce bije hitreje kot ponavadi, lovim zrak, tudi hodim hitreje.
Nagubam čelo, pogledam v neobstoječo točko pred sabo in morda izgleda, da razmišljam, a se v resnici le trudim, da ne bi.

Here's the thing...

2008-10-31T14:55:00.002+01:00

Danes zvečer bi bilo super nekam it, don't you think?

Gre kdo z mano na martini ali štiri?

No, seveda grem še vedno lahko sama.

Temno modro

2008-10-28T23:50:00.005+01:00

Najlepše stvari se zgodijo takrat, ko dežuje.
Danes nisem srečala niti enega polža. Odzdravila sem nekaj ljudem, ki jih ne poznam, zvečer sem se na poti domov drsala po pločniku kot rakun po zamrznjenem jezeru.
Včasih se vprašam, kaj bo potem, ko bo vse v redu. Bo sonce? Bo dež?
Bo nebo neskončna neskončnost toplih temnih barv - kot danes? Polnočno modra, globoko črna, intenzivno vijolična?
Ko se zbudim sredi noči in odprem okno, se vedno naslonim na okensko polico in se nagnem ven. Zazrem se v tla, zaprem oči in si zamišljam, kako padam. Včasih padem do tal, včasih odletim stran in se ne ustavim.

Če bi lahko izbirala, bi imela ves čas temno modro nebo.

Če bi lahko izbirala, bi lahko odletela namesto padla.

Odštevam dni.
Odštevam tudi leta, ampak bolj počasi.

The blinding lights

2008-10-23T00:20:00.003+02:00

Vsak dan je težji, vsak dan srečam več ljudi. Vsak dan se mi vračajo podobe iz preteklosti, vsak dan je dan daljši in vsako jutro se zbudim bolj utrujena.
Boli me glava, komaj odprem oči. Cel dan sem omotična.
S sončnimi očali ob vsakem najmanjšem znaku svetlobe se zaščitim pred soncem, pred svetom, pred vsem.
Ta teden se z ogromnim naporom težko pripravim celo to tega, da odprem oči. Kako naj se iskreno smejim, če je zaigrano celo to, da stojim pokonci?

Zasledujejo me neke čudne stvari, ne morem se jih znebiti.

Če sem vsak dan bolj utrujena, bo prišel trenutek, ko ne bom več vstala?
Kmalu bo konec in potem bo vse v redu.

Včasih je bilo zbežati od vsega tako zelo lahko...

Lolita is now in a complicated relationship with a bottle of Moët.

2008-10-21T11:29:00.003+02:00

Lolita na Facebooku.

Let's have a martini or two together! :)

Some things you want will just never be right

2008-10-20T23:18:00.004+02:00

Podnevi lovim temne oblake, ponoči se sprehajam po pokopališču in lovim sence.
Čakam dež.
Čakam veter.
Poslušam šelestenje listja in nežno poplesavanje smrekinih vej.
Zrak ima okus po dežju, rahel vonj po pomladi in tisto nekaj nedoločljivega, kar zaznam s kombinacijo z vseh čutov, a kljub vsemu nobeden izmed njih ne prevzame odgovornosti.
Enkrat vmes moje oči postanejo velike in zelene, enkrat vmes se mi lasje nežno razmršijo, enkrat vmes začnem teči stran od vsega.

Spet drugič s tresočimi rokami odpiram četrti Red Bull in poskušam ne politi espressa.
Zaprem se v toaletne prostore, zaklenem vrata za sabo, se naslonim na umivalnik in se zazrem v ogledalo. Globoko vdihnem, izdihnem, vdihnem, izdihnem - in si v mislih jasno zarišem podobo začetkov in koncev, dnevov in noči. Zaprem oči in spet tečem po pokopališču, lovim temne oblake in dežne kapljice in sedim ob nagrobniku in gledam v nebo.
Odprem mrzlo vodo, zmočim roke in jih položim na vrat.

Vse je v redu.

Na začetku me zebe, potem se navadim.

Na začetku se spotikam ob majhne kamenčke, potem ne več.

Na začetku je temno, potem vidim luči.

Storim tisto, česar ne smem, počasi se sesedem na tla in skrijem glavo med dlani.
Rečem, česar ne smem, a se potolažim z mislijo, da lahko na koncu še vedno vse zanikam.

Včasih si želim, da ne bi slišala samo tišine - a mi zvoki še vedno povejo tako zelo malo.