ambala v slovenski izdaji

homoseksualnost

2008-02-27T13:15:00.003+01:00

Včeraj sva debatirala z eno kolegico. Z zelo inteligentno in lucidno kolegico. O tem, zakaj je nekdo gej in drug ni. In je omenila svojega fanta, ki da bi bil 100% gej, če ga ne bi vzgajali drugače. Samo pobulil sem. Vzgoja? Navedla je Freuda, ki se mi osebno vedno bolj zdi šalabajzer in bluzer. Ojdip pa to. Ok. Teorija. Preveriti tega ne moremo, ker ne gre, da bi najprej nekoga vzgajali z nekimi prijemi, potem pa z drugimi in videli pod kakšnimi pogoji je postal gej in pod kakšnimi ne. Večno prekletstvo družboslovnega laboratorija.

Nato sem prišel do bloga večne moralistke blogosfere, ki se je nedavno spet spravila na homosekualce in med drugim (v komentarjih) napisala tudi tole:

"Ne bom se ponavljala, Nataša. Moj tamali ne bo homoseksualec. Joj, kako sovražim to moderno besedo gej! Ti postanejo v družini, ko ga vzgaja mama brez očeta ali kaj podobnega. V čisto vseh primerih, kjer je postal nekdo homoseksualec - le-ta se ne rodi, ampak postane, je bilo tako. Postane tak. Vzgoji se ga v homoseksualca, ne pa se rodi! Če pa slučajno moj otrok tak bo, potem se lahko tega “ozdravi” in ni več. Obstaja tehnologija. Seveda, če bi hotel sam."

Also. Tu ne mislim razglabljati o tem, kako se narod obnaša, kdo je homofob in kdo ne. Presenetilo me je enako mnenje dveh popolnoma različnih oseb, da je homoseksualnost stvar vzgoje.

Sam sem bil vedno prepričan, da je to stvar narave. Da ni sicer produkt genskih zapisov, ampak zgolj specifičnih kemičnih procesov pri določenem posamezniku. Znanstvenega odgovora na to vprašanje seveda (še) ni.

Je pri vzgoji res pomembna dominantna mama in odsoten oče? Če je temu tako, zakaj niso vsi otroci istih staršev homoseksualni? Zakaj sem v moji družini gej samo jaz?
Če je odgovor vzgoja, potem bi bilo to vprašanje pravzaprav zelo lahko destilirati: preveriti vzgojo n gejev in lezbijk in ugotoviti kaj so počeli (ali česa niso) njihovi starši. Ter ugotoviti, ali se pojavljajo enaki vzgojni prijemi....

Iz tega sledi potem izpeljava Dajane : če je istospolna usmerjenost privzgojena, to pomeni, da se jo da prevzgojiti. Potem bi resnično morale obstojati metode in "tehnike", kot pravi sama, ki bi homoseksualce spreminjale v heterosekualne posameznike. O njih še nisem slišal. Oz. sem slišal in si nekaj takšnih kampov v Ameriki tudi pogledal (kibertnetično, jasno). A me niso prepričali. Pravtako ne verjamem, da imajo učinek. Poleg tega me na vseh straneh za prevzgojo in zdravljenje homoseksualcev zmoti sledeče: ali so bili "zdravljeni" z elektrošoki (kar ni prineslo željenih rezultatov) ali pa gre za verske strani gorečnih kristjanov, ki upe polagajo na boga in božjo besedo.

Vprašanje še vedno ostaja: kaj naredi dobrega športnika: nature or nurture? Kaj je naredilo Bacha: vzgoja ali njegov vrojeni genij? Kaj naredi morilca? Vzgoja ali njegov "morilski gen". Kaj naredi homosekualca: nepravilno razrešen Ojdip ali narava?

In če je to vzgoja, zakaj poznamo istospolno ljubezen pri živalih?
In če je to vzgoja, kako so bili vzgajani biseksualci?

In še za konec: Dajanin zadnji stavek v njenem komentarju mi vseeno daje upanje (zanjo). Zapiše: "Seveda, če bi hotel sam."

Saj res: zakaj bi pa ne hotel biti gej? Kaj je pa tu tako slabega? To, da nismo sposobni prokreacije? Osebno se mi zdi, da je svet tako ali tako prenaseljen. To, da me ljudje obsojajo, ker živim določen slog, KI SI GA NISEM IZBRAL? Ne hvala. Sem dobil trdno kožo. Pravtako živim v (neslovenski) družbi, kjer nihče niti ne skomigne z obrvmi, ko povem da imam partnerja (in ne partnerice). Imam družino, ki me ljubi in jim je vseeno, ali sem bi, homo, hetero, trans... ki jim je važno to, da sem v življenju srečen. In sem! Zakaj bi hotel biti srečen heterosekusalec, če sem lahko srečen homoseksualec? Kakšna je razlika? Je ne bi smelo biti. Žal jo ljudje kot Dajana še vedno delajo.

zdravo

2008-02-26T23:45:00.003+01:00

Kaj je pravzaprav antioksidant? Čemu koristi?

Zakaj bi jedel eko hrano? Ker je zdrava?

Kaj so probiotične kulture? Mi pomagajo k boljšemu počutju?

Odgovor na vse zgoraj je: it's all fuckin' bunch of bull-shit!

Zdravo je to, kar nam paše. Ekološka hrana ni nič bolj hranljiva kot ostala pridelana. Probiotične kulture mi dajejo prebavne težave. Superhrana, polna z vitamini in antioksidanti mi nič bolj ne bo pomagala pri boju z boleznimi, kot vsakodnevna hrana, ki jo jem...

Čemu vsemu nasedamo v danšnji kulturi in kaj nam pravzaprav škodi, ko mislimo, da nam koristi... Kako daleč gre marketing, da nas pripravi do tega, da mislimo, da si škodimo, če ne konzumiramo njihove izdelke. Plačujemo bistveno več, za nikakršen učinek.

Tko pa sem se spucu.

oskarji

2008-02-25T09:31:00.006+01:00

Zelo na hitro. Jaz sem navdušen. Ne maram holivuda. Ne maram solzavih chick filmov. In zdaj se prebujajo tudi ameriji. Oskarjev sicer nisva gledala, ker bi bilo to mal over-the-top, pa še noben normalen evropski TV kanal jih ni prenašal, haha.

Po tem, ko je zmagal ameriški film Crash in ne Brokeback Mountain, mi je pa sploh začel dol viset. No, letos so se pa izkazal. Izgleda, da se počasi menja generacija članov akademije in da stari zapriseženi holivudarji počasi izginjajo, ter da jih nadomeščajo mladi ljudje, ki jim je vseeno ali je film ameriški ali pa eskimski, samo da je dober.

In letos sem bil še posebej vesel, ker noben od glavnih igralskih oskarjev ni šel v Ameriko!!!

najboljši igralec Daniel Day-Lewis

Igralec, ki ga občudujem že vrsto let, če ne celo desetletij. Sijajen je bil v In the name of the father, krasen v The last of the Mohicans (čeprav je malo film malo cheezy), enkraten v My left foot- za kar je že dobil oskarja itn itn. In zdaj - poleg BAFTE še Oskar za There will be blood.

najboljša igralka Marion Cotillard (izgovori: Kotijar)

Sploh navdušen, ker je tako visoko priznanje dobila Francozinja! Videl le inserte filma o Edit Piaf, ki so bili res krasni. Film me še čaka. Problem je malo, ker Cmoko ne zna francosko, v kinu so pa podnapisi nizozemski. Isti problem imava s filmom The Kite Runner. Vsekakor upam, da bo nadaljevala s snemanjem evropskega filma in se ne bo pustila pokvariti holivudu!

Najboljša ženska stranska vloga Tilda Swinton

Super. Obožujem jo. Nasploh so mi zelo všeč rdečelase bledolične ženske ala Tilda, Glen Close in Cate Blanchet, . Totalno me je fascinirala v fenomenalnem in malo čudnem filmu Orlando, kjer igra dve vlogi: najprej moško, potem pa žensko. Hja, kaj naj rečem: Virginia Woolf. Zdaj pa je delo te enigmatične igralke kronano z Oskarjem. Bravo!

Najboljša moška stranska vloga Javier Bardem

Še en prvovrsten igralec, rojen na Kanarskih otokih! Občudujem ga od filmov Before night fals, kjer igra gejevskega pesnika na Kubi in kaj vse mora zaradi svoje spolne usmerjenosti in dolgega jezika prestati. Fenomenalen je bil tudi v Mar Adentro, kjer igra tetraplegika, ki želi umreti.

Najboljši film je šel krasnima bratoma Cohen, ki navdušujeta že vrsto let. Občudujem njun Fargo, The Man who wasn't there, O Brother where art Thou (super čuden fim z Cloonijem) itn.

Še posebej se mi pa zdi fino, da so vsi ti igralci (dva britanca in dva "latinca") že dobili nagrade BAFTA za svoje delo. Kdo pa sploh še rabi oskarje!?!

olimpijske igre Peking

2008-02-24T14:01:00.010+01:00

Splošno priznano dejstvo je, da se aziati težko naučijo evropskih jezikov. Kot se mi težko naučimo njihove.
Tole pa so slikice, ki so zastrašujoče, predvsem, ker niso verbalni lapsusi, ampak hude napake... No, Kitajčki se pripravljajo na OI!

slikice vzete iz super zabavne strani engrish.com

stranišče posebej namenjeno deformirancem!

vaše visočanstvo, prestol vas čaka!

bohved kako smrdi. Upam, da gre za resen primer lost in translation, haha.

stranišče za bodisi krte, bodisi vohune. How thoughtful!

javni skret posebej namenjen za fuk med moškimi. Da ni potrebno istaki po celem mestu, kje se dogaja cottaging! Sem pa prepričan, če te resno dobijo v t-roomu na Kitajskem, da greš pošteno v zapor.

Ne, hvala. Si bom kar sam pomagal!

poseben WC za hemafrodite?

mobilna telefonija,

2008-02-06T00:02:00.000+01:00

da ne rečem mobitel. Ker tu mobitela ni. Je pa KPN, T-Mobile, Telefort, Vodafone itn, da ne naštevam v nedogled. You get the picture...

No, moja malenkost ima že pet let in pol bivanja na Nizozemskem T-mobile. Najprej sem dobil zastonj za dvoletno pogodbo popolnoma novo Nokio 660. Višek tehnologije. Z agendo in bohved še čim. Dokler mi je niso pri Romeou v Ljubljani plunl. Cmoko bi reku, da sm jo zgubu, ampak to bi bila napačna interpretacija dogodkov. Pravzaprav smo bli za eno mizo, potem smo se pa presedl, js sm pa telefon pustil na prejšnji mizi in ko sem se čez 4 minute spomnu, da je še vedno tam, telefona tam ni bilo več. Zdej pa vi presodte!
No, po dveh letih sem si privoščil nov aparat in podaljšanje pogodbe še za dve leti. Aparat je bil njihov MDA. Super zadeva z Windowsi in internetom, tipkovnico. Samo R ni znal rečt...

Nakar sem se zdaj zaljubil v Samsunga F700. Mljac. Slim, sexi, black.... kaj bi človk sploh še hotu več?
Problem? Jah, fantje, ni pri T-mobile, ampak pri Vodafone.

Nič hudega. Pri Vodafone imajo itak super ponudbo: dobim zastonj željen telefon, 8 mesecev plačujem samo pol naročnine in je. Kličem, da se zmenim in mi prijazen g. Visser (kar bi blo pri nas gospod Ribič) vse super pove in vnese vse podatke. 1A. Za konec pa: čez 5 dni dobite novo ciglo in pogodbo in tutto completo. Bravo! Zmenim se še, da mi prenesejo cifro, skratka cvetijo rože in sije sonce (da mleka in medu sploh ne omenjam!).

Nakar čez 5 dni nič. Kličem 7 dan in gospodična, katere ime mi je ušlo, pravi da nič ne ve, a da bo vse predala g. Ribiču in da bo on uredil vse in me drug dan poklical nazaj. Krasno. Uf sem naiven!
Z majhno razliko v načtru, da me gospod seveda ni poklical.

Kličem nazaj naslednji dan in dobim gospoda Haegmasa. Ki pravi, da je problem v tem, da nimam nizozemskega pasoša ali pa osebne. S tem, da nam nizozemska vlada tako ali tako ne podeljuje več dovoljenj za bivanje. Pa mu skeniram svoj pasport in mu ga pošljem po emailu (petek). Zagotovi mi, da bo to g. Visser dobil na mizo in da bo v ponedeljek vse tip-top.

V ponedeljek (seveda) ne duha ne sluha o Ribiču - jaz pa tako zelo čakam, da me ujame na mrežo! Pa kličem spet jaz. Na brezplačno številko se razume. Dobim eno piško ob kateri se precej ojunačim in jo trdo postavim pred dejstva. In to kar po nizozemsko. Pravi, da bo povedala Visserju kaj da je in da me bo poklical nazaj. Jaz pa: malo morgen, lubica, to pesemco sem slišal že dvakrat. No way. Povej mi kaj je narobe pa bomo uredil. Pa reče, da računalnik ne sprejme potnega lista, ker ni nizozemski in da s cele zadeve ne bo nič. Nakar se zaderem, da sem že 6 let tu (malo pretiravam) in da tako pa ne! Hočem nadrejene! Pa se mal ustraš in reče, da se bo pozanimala kaj je narobe. Po 10 minutah mi reče, da bo to urejal gospod Visser in da me bo poklical, ker ima trenutno stranko na telefonu. Oooo to pa ne: veži me k njemu, bom počakal.

Gospod Visser je, očigledno, zelo slab čitalec lastne elektronske pošte in ni videl forwardiranega maila z mojim pasportom. To je ugotovil šele po tem, ko sem mu jaz jasnovidno povedal, da ga čaka email z mojimi pozdravčki. Baje da je nato obrnu par telefonov, vmes se mu je podrl sistem in po 37 minutah pogovora z Vodafone klantenservice, bom jutri baje dobil nov telefon in pogodbo. Aja, pa po zelo dolgem teženju!

Bomo vidl, je reku ta slep. Nč ne vrjamem, dokler svoje nove zverince ne držim v roki!

(pod) Amsterdam

2008-02-04T10:52:00.000+01:00

Do Amsterdama imam love-hate relationship. Ko sem živel tam, sem ga sovražil. Predvsem center: umazan, hrupen, tone turistov, pijani in zakajeni Angleži, nagobirani Američani, glasni Italijani in Španci, nihče od teh pa ne razume koncepta kolesa in kolesarskih stez - ki so namenjene KOLESARJEM! In ne fotografiranju. Bene. Potem pa vsi tisti kofišopi, iz katerih smrdi po travi, prostitutke in vsi pedri. Obup. Vedno sem živel malo ven iz centra, tako da mi je bilo vse to prihranjeno. Zdaj, ko sem že dve leti v Utrechtu, mi je Amstredam všeč. Še posebej, ko je sončno. S kolesom in iPodom pedaliram po cestah, prek mostov čez kanale in zvonim kot blesav ter pizdim na turiste. Pa še fino se mi zdi. Zadnje čase sem imel že nekajkrat občutek, da bi rad nekomu plunil v obraz, ko se peljem mimo. Tako ža štos. Da bi videl, kakšna bo reakcija. Seveda tega ne bom naredil, me pa v to priganja mali idiot v meni.
Kadar dežuje in piha, Amsterdam še vedno sovražim. A malo manj...

Pred kratkim pa so razkrili načrte za razvoj tega mesta. Projekt se imenuje AMFORA (Alternatieve MultiFunctionele Ondergrondse Ruimte Amsterdam). Predstavila ga je utrechtska skupina Strukton v povezavi z arhitekturnim birojem Zwarts & Jansma iz Amsterdama, od koder so vzete tudi vse fotografije in plani.

Njihov namen je zgraditi mesto pod mestom, točneje pod amsterdamskimi kanali. In ne le ene, ampak 6 (ŠEST) etaž. V teh prostorih bi bile primarno garaže, pa tudi trgovine, kinomatografi, športne dvorane in podobno... In to le na nekem malem koščku Amsterdama, ampak po vsem "orumenelem" delu na spodnji sliki. Tam so vidni vsi štirje glavni kanali (ringi okoli centra), podzemno mesto pa bo povezovalo en del obvoznice z drugim. Vsekakor super smel načrt, še posebej, če vemo, da je večina Nizozemske zgrajene na mivki in pilotih, voda jim dela večne težave itn.Ob takih planih se mi dogajanje v Ljubljani zdi smešno. Je pa res, da je politična volja tam bolj krhka in da je denarja neprimerno manj.

Vse skupaj pa me spominja na strip Mikija Mustra Skok v prihodnost, kjer naši potomci živijo pod zemljo, jedo pa tabletke, ki se spremenijo v hrano. Znanstvena fantastika se nevarno spreminja v resničnost.

Umrl Heath Ledger

2008-01-22T23:31:00.000+01:00

Pravkar sva na BBC in posledično CNN izvedela, da so pred dvema urama v stanovanju igralke Maery-Kate Olsen na Manhattnu našli mrtvega avstralskega igralca Heatha Ledgerja.

Našla ga je gospodinja, ki ga je prišla iskat za masažo. Ob njem so našli škatljico uspavalnih tablet, ki se jih dobi v prosti prodaji. Zanimivo, kako hitro se igralce osumi, da so umrli zaradi prekomernega odmerka drog.

Večini, tudi meni, je igralec znan kot Ennis del Mar iz filma Brokeback mountain, kjer je zaigral naravnost fantastično, s soigralcem Jakom Gyllenhaalom pa zaigrala tako prepričljiv par, da je jemalo sapo. Zasluženo je za ta nastop prejel veliko nagrad in odobravanje tako kritikov kot občinstva. Za vlogo Ennisa je bil nominiran tudi za oskarja.

Mene je ta film zelo pretresel. Mogoče zaradi tega, ker govori o ljubezni med dvema fantoma v okolju, kjer je taka ljubezen prepovedana. Pretresel, ker je igra Heatha naravnost presunljiva. Po tem ko sem prebral še sijajno črtico Annie Proulx, z vsemi podtoni in niansami, ki jih proza ponuja, je njegova igra po ponovnem ogledu še toliko bolj fantastična. Enkraten je razvoj Ennisa skozi življenje, ki ga razjeda ljubezen do moškega, ki ga razjeda lastna jeza do tega, da je zaljubljen v isti spol in frustracija, da nima korajže z njim zaživeti.

Po tem krasnem filmu Anga Leeja je bilo od Ledgerja pričakovati še mnogo, saj je jasno, da se je iz mladinskega lepega igralca prelevil v resnega igralca, zmožnega globjih čustvenih prizorov in karakterne igre.

Heath v filmu o življenju Boba Dylana.

A njegovo življenje se je pri 28 letih žal končalo. Na škodo ljubiteljev filmov in vseh tistih, ki so ga poznali. Za njim je ostala dveletna hčerka s soigralko Michelle Williams, Matilde.

Seznam njegovih filmov (vir: imdb.com):

The Imaginarium of Doctor Parnassus (2009) (filming)
The Dark Knight (2008) (post-production) .... The Joker
I'm Not There. (2007) .... Robbie Clark
Candy (2006) .... Dan
Casanova (2005) .... Casanova
... aka Femur (Philippines: English title)
Brokeback Mountain (2005) .... Ennis Del Mar
The Brothers Grimm (2005) .... Jacob Grimm
Lords of Dogtown (2005) .... Skip
... aka American Knights (Philippines: English title)
... aka Dogtown Boys (Germany)
The Order (2003) .... Alex Bernier
... aka The Sin Eater (Australia) (Singapore: English title) (UK) (USA: working title)
... aka Sin Eater - Die Seele des Bösen (Germany)
Ned Kelly (2003) .... Ned Kelly
... aka Ned Kelly: Public Enemy No. 1 (Philippines: English title: poster title)
The Four Feathers (2002) .... Harry Faversham
Monster's Ball (2001) .... Sonny Grotowski
... aka Bal du monstre, Le (Canada: French title)
A Knight's Tale (2001) .... Sir William Thatcher / Sir Ulrich von Lichtenstein of Gelderland
The Patriot (2000) .... Gabriel Martin
... aka Patriot, Der (Germany)
"Roar" .... Conor (13 episodes, 1997-2000)
- Sweet Bridget (2000) TV episode .... Conor
- The Cage (2000) TV episode .... Conor
- Daybreak (2000) TV episode .... Conor
- Traps (2000) TV episode .... Conor
- Tash (2000) TV episode .... Conor
(8 more)
Two Hands (1999) .... Jimmy
10 Things I Hate About You (1999) .... Patrick Verona
"Home and Away" (1988) TV series .... Scott Irwin (unknown episodes, 1997)
Paws (1997) .... Oberon
Blackrock (1997) .... Toby Ackland
"Sweat" .... Snowy Bowles (1 episode, 1996)
- Just Good Friends (1996) TV episode .... Snowy Bowles
"Ship to Shore" (1993) TV series .... Cyclist (unknown episodes)
Clowning Around (1992)

čopitnice

2008-01-06T16:10:00.000+01:00

Zanalašč niso počitnice. Ker počitnice insinuirajo počitek. Tega tokrat ni bilo. Kot večinoma vsakič, ko prideva na obisk.

Od vsega krasnega vremena v Ljubljani mi je bilo še najbolj všeč: 2 dni na Krvavcu s kompletno familijo (o tem kasneje), 2 dni na Krasu pri prijateljici in pol smučarskega dneva na Krvavcu. Ker je bilo takrat celo sončno. Drugače sva pa požirala famozni ljubljanski smog in meglo. Kar ima tudi svoj šarm, a le za kak dan, dva.
Megle in dežja imava dovolj doma na Nizozemskem, hvala lepa.

Ponovno sva bila šokirana nad cenami. In ker je to zdaj že popolnoma dolgočasna lajna (kako je Slovenija draga in kako je Nizozemska poceni), tega ne bom še enkrat tumbal. Je pa res!

Najprej sva dva dni preživela na Krvavcu, kamor so se predhodno že odpeljali vsi ostali člani rodbine. Mami, oči, sestra, fant, nečakinja. Ali dedi, babi, mami, oči, otrok. Da ne boste mislili, da to klicanje po "nazivih" ne povzroča zapletov. Ker mami ni več mami. Oziroma je, samo ne taprava. Oz. je taprava, samo ne ta, za katero jaz mislim, da je mami itn. Enako je z očijem. Samo da se mi zdi, da imamo tu ljubljanskega očija in štajerskega atija. Ampak nisem ziher. Sem nemalo zmeden. Če začnem Cmokotu tolmačit o tastih, taščah, nečakinjah, svakih, pa je zmeda sploh popolna. Pri njih jih je samo 5 in stvar je opravljena. Se ve, kdo je kdo.

Tako smo prvič praznovali skupaj vsi. One big happy family. Zares lepo in čustveno. Moja draga sestra je imela spričo svojega otroka en izpad, ki pa smo ga relativno hitro umirili. Ampak, kaj bi bili prazniki brez malo drame!? Je pa moja nečakinja res lušna in pridna. Cel CU-KER! mljac!

Takoj prvi dan se je Cmoko odločil naredit snežaka. In ugotovil, da iz umetnega snega ni lahko oblikovat... pa se je vstrajno matral in matral in po parih urah je nastal tale umetniški, zelo vesel snežak. Se mi zdi, da je zelo uspel, Cmoko pa pravi, da ima preširoke boke...

Nato sva šla za dva dni na kras k Nataši, v idilično vasico Pliskovica, ki leži sredi seksi kraške pokrajine vrtač in uval, borovcev in hribov, ki se bohotijo daleč na obzorju. Imeli smo super novo leto, predvsem zelo mirno. Mogoče tudi zato, ker smo trije pojedli 1,2 kg govedine. Torej tri enormne šnicle. Zraven pa pečen krompir, jaz sem si zaželel pa še brusnice (ki sicer res bolj pašejo na divjačino, a ok). Za predjed smo imeli pa šampinjone z gorgonzolo. Za predpredjed pa smo požrl tričetrt panetoneja. Torej si lahko mislite, kako zelo smo se nažrli. Kako uro po hranjenju smo potem nemo prebavljali, ker je bil tudi govor silen napor. S Cmokotom sva odkrila nov šampanjec z okusom breskve (Istenić - Desirée), ki je slasten, ni pa tak, da bi ga vsak dan pil. Enkrat na leto je dovolj. Potem smo ob polnoči romali v center vasi (!) in spremljali 25 minut dolg ognjemet. Prosim, vas z 250 prebivalci! Enkratno. Precej uneventful noulet smo zaključli ob 3h, ko smo vso tisto hrano že malo prežvečili in smo se sploh lahko spravli v horizontalo.

pihali smo milne mehurčke.... juhu... nazaj v otroštvo!

1.1. sem imel pregled na ORL v Ljubljani (moje glasilkice pa to, lalalalaaaaaaaa) za kar se moji krasni super sploh-in-oh dohtarci specialistki zelo zelo zahvaljujem. Na svetu so še dobri ljudje. (In o njih morda kdaj napišem povest).

izlet na Bled. Cmoko eksperimentira, tako da sem jaz transparenten, za mano pa blejski grad.

2.1. se mi je končno udrla pika na i in sem šel smučat. Na Korovavec, kot pravi Nataša. Problem življenja v tujini je to, da že dolgo več ne smučam aktivno. Ne morem enostavno dat vsega na "hold" zato, da bom šel skijat v Slovenijo. Kar posledično pomeni, da nimam smučarske opreme. Oz. imam táko, da bi me ne samo fashion police, ampak tudi varnostna poslali dol s smučišča. Natašin oče mi je tako spet velikodušno odstopil svoje smučke, pa sva šla dilcat. Po dveh urah super smuke se je pa spustila megla, snežit je začel in vsa pristala pri nas v bajti. Tolk o celodnevni smuki. No, saj roko na srce, tudi smučarske kondicije nimam več toliko, da bi smučal prav cel dan.žal takšnih smučarjev na Krvavcu ni!

Zadnji dnevi so minili v socializaciji in kofetkanju. Z nekaterimi smo se uspel, z nekaterimi se pa nismo uspel dobit. Oh, well... ne gre vse naenkrat.Pa drugič.

Ker je belgijska železnica zelo pametno ukinila dva vlaka med Brusljem in Rotterdamom, in ker Cmoko take zadeve redno in vestno spremlja, je ugotovil, da ne moremo prit domov. Stuck in Charleroi. Nakar smo tam najeli avto in se še z dvema kolegoma odpeljali domov na Nizozemsko. Najprej njiju v Den Haag, pa še naju v Utrecht. Vozil sem krasen popolnoma nov Mercedes A170. Mljac!!! Kot bi vozil po maslu. Res enkratno. In ker je bilo Cmokota strah kazni, mene pa tudi (samo malo manj), sploh nisem sprobal, koliko mašinca potegne. In ker imam (kot se spomnete) že od prej fotografski spomin z nizozemskih avtocest, nisem hotel še enega...

najin najet merđo in jaz za volanom... sweet, čeprav nisem nikol bil fan serije A.

Zdaj smo doma, vse po starem. Danes je celo lepo vreme... Obljubim, da bom zdaj pisal bolj pogosto... upam, da lahko obljubo držim...

nou let

2007-12-30T12:37:00.001+01:00

No, tale blog počasi a vztrajno crkava...

jaz vam pa vsem (tistim trem, ki ga še berete), želim

SREČNGA PA ZDRAVGA. PA VELKEGA V 2008!!!!

vesel december - drugič

2007-12-26T08:39:00.001+01:00

Ah, gruden!! Kako lep mesec. Nad mesti se bleščijo večinoma kičasti okraski, ljudje se harmonično podijo za darili in zapravljajo denar, ki ga nimajo, zunaj je mraz, doma čaj...

Midva sva najino decembrsko rajanje nadaljevala pri Abi, kjer smo imeli božično večerjo s kuro, hektolitri alkohola. Spat smo šli ob 5.30. Drug dan, na božični dan, smo se spet dobili pri njej in večinoma ista ekipa (Abi, njej brat, še en anglež Ed, midva in še ena avstralka Toyah) spekli nenormalno velik kos govedine, ki je bila naravnost slastna, pokadili neverjetno število cigaret in cigar, popili neomajno količino alkohola... dokler se s Cmokotom nisva po dežju (oh, kako romantično) odpeljala s kolesom domov - no, do železniške.

Needless to say, da me je na vlaku začelo bolet grlo in da imam spet zamašen nos. Fcuk pa praziki.

Pokonc sva že od 6.30, kar je nezaslišan kriminal. Pakirava. Prihajava domov. Pristanek na BRNIKU(!!!) danes popoldne. Pričakujem godbonapihala, nageljne, rože in welcoming commeittee (zakaj nikol ne znam napisat te besede!!?). Ok, no. Vsaj sneg...
Potem pa kuhanca in medico. Kdo se nama pridruži (to je, če vsi ne fensirate kje v toplh krajih z dežničkom v koktejlu)?

pobite nune

2007-12-21T21:16:00.000+01:00

Naslov je približno tako dramatičen, kot je konec opere. Opera se namreč konča z obglavljenjem šestnajstih nun. Francoska revolucija je terjala veliko življenj, med drugim veliko nedolžnih življenj, dokler ni na koncu požrla sama sebe. V šali vedno govorim, da so Francozi med revolucijo pobili vse kar je bilo dobrega in so ostali sami kmetavzi.

Premiera je šla presenetljivo lahko in tekoče. Stoječe ovacije. Hehe... Najprej po koncu opere dolga tišina. Napetosti. Refleksija. Spričo zgoraj omenjenega konca. Nato pa dolg aplavz in odobravanje publike. Kar je na premieri vedno dobrodošlo. Zelo lepo so sprejeli režijo in scenografijo, nenazadnje tudi naše petje. Luškano. Potem smo se šli zabavat in s Cmokotom sva prišla domov okoli treh zjutraj. Zunaj je bilo minus pet stopinj.

Včeraj smo imeli zadnjo predstavo. Ki so jo še enkrat posneli na video. Predstava je bila skoraj večji uspeh kot premiera. Razen tega, da so se meni na odru dogajale zelo čudne zadeve. Ker je kolega pevec (moj oče v predstavi) zbolel, ga je nadomestil nekdo drug. Prav neverjetno je, kaj tak vskok pomeni za energijo na odru. Ko je človek navajen dela z eno in isto skupino ljudi 3 mesece, je nenadna zamenjava nekoga zelo občutljiva zadeva. Bolezen pač naredi svoje. In ker moj "oče" nastopa le v prvi sceni prvega dejanja, je bil vskok razmeroma lahek. Je pa, kot rečeno, spremenil konstalacijo energij na odru in to ne nujno na slabše.
Potem pa se mi je med nastopanjem dogodilo nekaj popolnoma nenavadnega. Ravno sem končeval frazo, ko sem v trenutku imel občutek, da se mi je telo popolnoma odprlo, kot da je nekdo potegnil zadrgo od vratu do mednožja in me razpel. Pri naslednjem vzdihu se mi je zavrtelo in bil sem prepričan, da se bom sesedel. Na sceni je stal kavč, ki pa je bil tako daleč, da sem vedel, da nima nobenega smisla iskati ga z roko. Tako sem se odločil: lepo se koncentriraj na dihanje in upaj, da ne zletiš skupaj. Čez par trenutkov, ki so se mi zdeli večnost, sem prišel k sebi. A se mi tudi sanjalo ni, kje smo v operi in kaj moram pet. Tako sem odigral to, kar so od mene sami zahtevali vsi štirje udi, glava pa je bila še vedno popolnoma zmedena. Tako sem pri svojem naslednjem vstopu popolnoma zatrokiral. Vedel sem, kaj moram odpet, ko pa sem odprl usta, je ven prišlo nekaj povsem drugega. Nekaj sem še jecljal v psevdo-francoščini, potem pa utihnil. Za živo glavo se nisem uspel spomniti kje smo. Sopevka (sestra) me je gledala, mi nekaj šepetala, meni pa se tudi slučajno ni sanjalo kaj bi moral odpet. Stvar smo nekako speljali, da se ni bilo popolne polomije. Predvsem se je za zahvaliti treznost sijajne kolegice in dirigenta.
Občutek stati pred 400 gledalci na velikem odru, ko igra okester, ti pa utihneš in se pod lasuljo in masko potiš, ni krasen.
Podobno se mi je nato zgodilo še v drugem dejanju, v eni najlepših scen opere, ko pridem v klošter po svojo sestro. Imel se popolnoma enak občutek kot prej v prvem dejanju, le da sem tu zdaj znal obdržati trezno glavo. Vse kar sem si govoril je: dihaj in poj, za božjo voljo! Pa če moraš pasti skupaj to vsaj naredi med petjem! Drama do konca, dragi moji! A, konec dober, vse dobro!

Bila je krasna zadnja predstava, še bolj krasna je bila zabava po njej! Produkcija v kateri sem zelo užival in spoznal nekaj sijajnih ljudi, skoval nekaj lepih prijateljstev.

Naslednji projekt je Mozartov Don Giovanni v juniju.

Zdaj pa počitnice, težko zaslužene počitnice. V sredo pa priletiva v Ljubljano. Cmoko zelo upa na sneg. Jaz tudi. Upam, da ne bo scal, ker bova zlo jezna.

premiera

2007-12-14T13:08:00.000+01:00

Tako. Smo tolk daleč. Po dveh mesecih priprav in dram, vaj in skušenj, je danes premiera (beseda pride iz francoščine: premiere (representation), ker ji sledi deuxieme in troisieme ... - kar pomeni prva predstava).

Vse se zdi ok, ob pol sedmih bom v maski, ob pol osmih pa na odru. Je pa zanimiv, da je to zdej že druga opera za povrstjo, kjer prvi odprem usta. hihi...

Nervozica počasi začenja delovati, zdaj bom likal, da se je malo znebim, potem pa v teater. A ni slaba nervoza, je taka pozitivna. Po vsem delu in vloženemu trudu, bomo končno naše delo predstavili javnosti. Naše delo bo poslej plavalo v spominih ljudi in vesolju.
Kar je malo škoda je to, da je premiera tudi snemanje za DVD in da bomo na čelih imeli nalimane mikrofone. Snemali bodo še prvo reprizo, potem pa izbrali najboljše dele...

Aja, pripravit moram še toitoičke. To so mala darilca, ki si jih ekipa podeli pred premiero, s katerimi si en drugemu zaželimo dobro predstavo. Jaz sem iztauhal pivo, ki se imenuje Triple Karmeliet, kar se mi zdi skrajno primerno, saj je naslov opere Dialogues des Carmelites (Pogovori Karmeličank).

Kako je šlo, poročam čez vikend.

Tole je pa par slikc iz maskirnice, kjer se metamorfoziram v vlogo Chevalier de la Force.

veseli december

2007-12-08T11:36:00.000+01:00

...glede na silen odziv na zadnja dva posta, provociram:

6. december - rojstni dan mojga Cmokota
7. december - moj god
8. december - moj rojstni dan

Naporni dnevi... veseli december pač :)

Prideva v Slovenijo za noulet, se mormo dobit, da nadoknadimo!

2007-12-06T17:08:00.000+01:00

Pred mesecem so me s krasnega bloga glavca naprosili, da za njih kaj napišem. Pa sem.

Na temo prvi december, zaščite, homoseksualnosti in kondomov na Nizozemskem. Ali bolje v Amsterdamu. Če vas zanima kaj sem paberkoval, ecco link.

Danes sem pa videl tale spot in super dopolnjuje celotno temo. Pa še "očka" je super sexy!!

opera

2007-12-02T23:18:00.001+01:00

Nakup vstopnic prek interneta. Kjer ti znajo zaračunati še provizijo. Izbran datum, prost večer. Zlikana srajca in kravata, ki je ujema z suknjičem. Manšetni gumbi, če se počutimo res fancy. Gospa je kupila novo obleko. Ali pa kostim. Že eno uro je v kopalnici in ima opravka z mejkapom (kakšna krasna slovenska beseda) in frizuro. Ko je vse opravljeno, se še naparfumira in obleče pelcmontel. On že popolnoma oblečen čaka že približno 10 minut in nerga, ker je vedno pozna in da ne bosta našla parkirnega prostora. Končno se namenita iz hiše. A ona mora še zamenjati torbico, ker ta, v kateri ima vse mogoče-in-nemogoče, ne paše k čevljem. Kar traja še nadaljnjih pet minut. On je medtem avto že dal iz garaže in še kar nerga. Da mu bo uničla večer. V avtu je med vožnjo tišina. Ker se gospodu ne da iskati parkirnega prostora, se odloči, da bo zapeljal v garažo. Kar je ona predlagala, že predno sta šla od hiše. Kar mu seveda tudi pove. V gledališču se srečata še z nekaterimi prijatelji in ona parkrat omeni, kako nekdo drug izgleda in kako se je ta zredila, ona pa spet shujšala. Usedeta se v svojo ložo, ona maha znancem na drugi strani teatra, luči ugašajo in orkester se začne uglaševati. Oboin A. Usedeta se in magičen operni večer se prične. Na odru pevci izražajo čustva svojih vlog in na ogled postavljajo svoj glas, svojo tehniko ter muzikalnost. Kakšni tudi stas. Pomikajo se po nevidnih tirnicah, ki jih je zarisal režiser, gledajo v kulisno knjižnico, kjer je večina knjig pravzaprav fotokopiranih, gledajo dirigenta, ki nanje večkrat pozabi, saj ima preveliko dela z 80-članskim orkestrom. Med odmorom si privoščita peneče vino, s prijatelji ugotovijo, da je tista izgubila visoke tone, tisti pa se je v tujini lepo naredil. Največ dva stavka. Mogoče skritizirajo še režiserjevo sodobno postavitev. Potem pridejo na vrsto spet družabna opravljanja.

Življenje za in na odru pa izgleda povsem drugače. Avdicije za vloge ali pa agenti, ki te ponujajo režiserjem za vloge. Dobiti pravo vlogo, ki ti popolnoma ustreza, je danes mogoče le, če je pevec free-lancer. Ko te zasedejo za določeno vlogo, sledijo ure samotnega sedenja za klavirjem, učenja not, fraziranja, branja knjig in najrazličnejših zapisov o vlogi, skladatelju, delu. Časi velíkih in vélikih pevcev, ki so se komajda naučili note in so jih po odru kolegi bolj ali manj lovili, pod odrom pa so sedeli prišepetovalci, ki so jim kazali vstope in recitirali besede, so mimo.
Prve vaje s klavirjem in ostalimi kolegi ter dirigentom. Pogosto je to prvi stik med glasbenimi protagonisti, čigar sestavni del je iskanje kompromisa med idejami enega ali drugega. Po tem se začnejo težavne režijske vaje s klavirjem. Če imaš nepričakovano srečo, režiser ve, kakšna bo njegova produkcija in ne zapravlja svojega in predvsem tvojega časa s praznim neskončnim govoričenjem o preteklih predstavah. Še hujše je, ko režiser sicer ve, kakšna naj bi bila mogoče pod določenimi pogoji njegova predstava, ampak deluje po principu poskusa in napake: naredi to - ne, to ni dobro; kaj pa, če počepneš - ja ja super (čez dva dni počep ni več dober in ga je treba zamenjati) ... Čez par tednov prideš končno v teater in na oder. Potem je nekaj klavirskih vaj, ker je zdaj vse večje in je potrebno kakšne stvari še popraviti, zamenjati, narediti na novo. Predvsem pa za vse pomenijo te vaje veliko čakanja in čakanja in čakanja. Potem pa novo presenečenje: sitzprobe. Ali vaja z orkestrom. Kjer vsi pevci sedijo na rampi odra, orkester v luknji ... Orkester je preglasen, dirigent se lovi med pevci in orkestrom, režiser zavija z očmi. Čez par vaj se začnejo orkestrsko-odrske vaje. Pevci skačejo po odru, kakor so bili naučeni, iščejo monitorje, da bodo videli dirigenta, kako frenetično maha s palčko in skuša ujeti ali pevca ali pa orkester. Rešuje probleme z zvočnim balansom. Določeni kostumi so bolj ali manj končani, nekateri v njih že vadijo. In se pritožujejo nad tem ali onim. Okoli po odru skačejo odrski delavci in lučkarji pa lasuljarji... S temne dvorane se dere režiser in daje napotke pevcem, dirigent se dere iz jame, pevci se derejo na odru ... kaos ...
... ki se do prihoda gospodov z manšetnimi gumbi in gospa v kostimih bolj ali manj uredi.

Oh, drama v teatru! J'adore!

Slovenija v tujini

2007-11-19T22:44:00.000+01:00

Slovenija v tujih medijih nastopa zelo sporadično. Trdim celo, da so njene omembe prav omembe vredne. Večina je člankov, ki so turistične narave. Kjer Slovenijo vsi hvalijo in jo cenijo in ji pojejo ode. Med drugim tudi ljudem, čeprav večina hodi tja zaradi narave.
Nazadnje je bil velik članek, ki je Slovenijo posredno omenjal, objavljen v britanskem Timesu, članek pa je bil namenjen pravzaprav Drnovšku. Ki ni obravnaval njega kot predsednika neke male republike, ampak kot človeka, ki je doživel v življenju veliko tragedijo, se iz nje izvlekel in doživel razsvetljenje. Postal drug človek, ki živi v naravi in si prizadeva za nirvano. Ni potrebno, da se z njegovim slogom življenja strinjaš. Lahko ga pa pustiš na miru. No, ni dolgo trajalo, da so članek izvohali tudi slovenčki (namenoma zapisano z malo začetnico) in začeli na spletni strani udrihati en po drugem, se zmerjat in zagovarjati svojo "politično" stran. Podobnih obračunavanj smo navajeni sicer iz strani Dela, RTV in ostalih medijev. Sram me je bilo, da so se s tako nizko kulturo debatiranja podali na tuj portal, bljuvali po novinarju in po ostalih komentirancih. In tako krasno pokazali iz kakšnega testa Slovenci so. Za to ni potreben članek novinarja o kulturi Slovencev. Ne, slovenci se znajo usrati kar lepo popolnoma sami.

Tudi ko sta po Sloveniji harala nizozemski prestolonaslednik in njegova ljubka ženka, princeska Maxima, Slovenija v nizozemskih medijih ni nastopala. Ni bilo nobene posebne reportaže, nobenih velikih debat, nič o promociji Slovenije. Čeprav je to obljubljal nizozemski veleposlanik v Ljubljani. Slovenija se je pojavila le in zgolj zato, ker je Maxima iz Ljubljane razložila kaj je pravzaprav mislila, ko je teden pred tem v govoru dejala, da nizozemske identitete pravzaprav ni. Kar je v tej državi seveda razplamtelo veliko strasti.

Zakaj tak uvod? Zato, ker v Ljubljani že 5 ur poteka debata o (ne)zaupnici vlade, ki temelji predvsem na napačni premisi, da so nekateri domovino v tujini očrnili. Ker nekatere črne sile v tujini govorijo čez Slovenijo in ker je to tej državi naredilo nepopravljivo škodo. Ker je zaradi te napačne in neresnične premise nastala v Sloveniji tragedija, drama, tragikomedija, predvsem pa nehigijenično klofutanje in udrihanje čez nasprotike. In baje tudi politična in splošna kriza.

Zatorej, dragi Slovenčki: nikogar v tujini ne zanima Slovenija. SPLJOH! Nikogar ne zanima kaj se dogaja v slovenskih medijih in ali je tam diktatura ali ne. Nikogar ne briga ali bo Slovenija pri predsedovanju blestela ali ne. Boli jih đoko!

Zato me zanima, kaj pravzaprav misli koalicija, ko pravi, da je ugled države v tujini umazan. Pri kom? Kje? S kakšnimi sredstvi? In še najbolj pomembno: v čem bi tako očrnjenje pravzaprav sploh rezultiralo? V gospodarskem zazadovanju? V upadu turistov? V manjših tujih naložbah?

Dragi moji, mešanje megle. Zapravljanje časa in denarja. Zeh!

moj predsednik?

2007-11-11T23:05:00.000+01:00

No, pa ga imamo. Novega predsednika. Tresla se je gora, rodila se je miš.

Imam problem s parlamentarnimi demokracijami, ker je predsednik le figura, srčev kralj brez kakršne koli moči in brez vplivne funkcije. No, Drnovšek je to malo spremenil in veselilo me je, da ni bil le predsednik, ki nemo podeljuje državna odlikovanja in se smeji ob visokih državniških obiskih. V tem oziru se strinjam s pokojnim Pariškim grofom (pretendentom na francoski prestol), ki je enkrat dejal, da je predsednik države le predsednik tistih, ki so ga volili, kralj pa je monarh vseh prebivalcev. Da ne rečem podložnikov. Nisem monarhist v smislu: kralja v vsako deželo, sem pa za to, da obstoječe kraljeve družine ostanejo. Si predstavljate Veliko Britanijo brez Windsorjev? Jaz ne. Po drugi strani pa: veste (brez Wikipedije) kdo je predsednik Nemčije? Ali pa kdo je premier Rusije?

Tako približno je s slovenskim predsednikom. Če ne miga, se ga sploh ne opazi. Kljub temu, da ga plačujemo in da dela za "nas".
Prvič sem na predsedniških volitvah zmagal. Prvič sem glasoval za predsednika, ki je zmagal. Moram pri tem dodat, da nisem pred petimi leti volil Brglezovo, ampak sploh nisem uspel volit.

Predvsem pa me pri teh volitvah veseli, da je nenehno pljuvanje, spotikanje in omalovaževanje z desnega konca spet klavrno propadlo. Podobno so naredili pri ljubljanskem županu, zdaj pri predsedniku in se ušteli. Se ne obnese. Kar je lepo. Slovenci imamo dovolj negativne energije, vlačenj okostnjakov iz omar (ali pa izpod ruše), dovolj kazanja s prstom in sponašanja v slogu: vi ste tud to delal lalalala, mi bomo pa zdej hahaha.

Vesel sem tudi, da me v tujini ne bo predstavljal človek z mundharmoniko in polko. Pa čeprav se zdi, da to so najbolj očitni elementi slovenske narodne kulture. Vedno sem za omiko, kultiviranost, ples po parketu. Vonj po hlevu, frajtonarca in rdeči nagel so sicer lepa poživitev but not quite my cup of tea.
Jutri je še en dan in dvomim, da bomo zaradi današnjega rezultata bistveno bolje živeli. Pravo pride čez eno leto.

takle mamo

2007-11-08T17:55:00.000+01:00

No, pa so se stvari vrnile v normalo: Cmoko je nazaj z druge strani zemeljske oble, zunaj dežuje in imava se lepo. Pred nama je nenaporen vikend.

A lepo po vrsti (kot so hiše f Trsti):

Cmoko je pred desetimi dnevi zajadral KLMov McDonald-Douglas in se popeljal v Kanado. Na konferenco. Istočasno so kot predstavniki Univerze v Utrechtu predstavljali projekt te univerze o transkripciji renesančnih rokopisov. No, ne bom šel naprej v tem opisu, ker verjamem, da večine to sploh ne zanima. Če pa že koga, naj pa vpraša ;)

Šla na letališče in se poslovila. Vse ok, če se ne bi bili vrnili vsi tisti občutki vseh teh poslavljanj na Schipholu, ki sva jih doživljala štiri dolga leta. In potem sem potoval v Amsterdam na vlaku, nemo bolščeč predse in s cmokom v grlu, tiščanjem v želodcu. Pa spanjem v, naenkrat, preveliki in hladni postelji. Brez želje po kuhanju in čiščenju. Hvala vsem prijateljem, ki so me vabili na večerjo in tistim, ki so prišli k meni na mojo kuho.
Še posebej mi je ostala v spominu večerja pri Ericu in Abi. Ki je izgledala približno takole: po večerji smo igrali golf na računalniku, tako da smo z neko napravo "wii" tolkli po zraku in gledali rezultate našega mahanja, projecirane na steno. Needless to say, da sem bil ultra zanič in 9 lukenj končal s +19. Ali pa je bil minus?! No, vsekakor zadnji. Počasi se odpravim domov. Iz Ericove kleti vzamem kolo in se spomnim, da sem pozabil kapo. Ki mi jo Eric prijazno zabriše preko balkona. Nato pa molto leggermente proti Amsterdam Centraal. Vmes ugotovim, da sem tam pozabil mobitel. Krasno. No, pa jutri, z Abi imava tako ali tako vajo - mi ga bo že prinesla. Mi uide vlak in čakam na naslednjega ob 0:22. Poslušam iPod in tričetrt na ena lepo pridem v Utrecht. Se odpeljem do hiše in si brezbrižno požvižgavam melodije z iPoda, vmes tudi malo zabrundam. Predvsem razmišljam o prazni postelji, ki neustavljivo vabi. Pred vrati parkiram kolo in iščem ključe. Ki jih ni. V paniki premečem torbo. Jih ni. Ni niti telefona, da bi poklical in povprašal, če so ostali v Amsterdamu. Se zavihtim na kolo in divjam nazaj na postajo. Vmes premišljujem kako bom plačal javni telefon. Tam ugotovim, da mojih kartic telefon noče. Vanj z ihto namečem vse kovance, ki jih premorem, v totalu za en evro deset. Ker me dobro učijo pretekle izkušnje iz torbe potegnem ceglc z vsemi najnujnejšimi telefonskimi številkami. Kdo pa danes sploh še kakšno pozna na pamet!?! Pokličem Abi, ki se javi malo tečna, malo zaspana in pravi, da je moj klic seveda pričakovala in da varno hranita moje pozabljene pritikline. Urno povem, da imam vlak nazaj v A'dam čez 2 minuti, zabrišem slušalko nazaj na vilice in se s kolesom pod pazduho poženem po tekočih stopnicah. Ob 1:40 sem spet na Amsterdam Centraal. Pritiskam pedale in pet minut po odhodu iz postaje se iz zvezdnatega neba vlije hektoliter vode. Moker do Armani spodnjih hlač kolesarim naprej proti Ericu ter optimistično računam, da če poganjam silno hitro a la tour de France, lahko še vedno ujamem vlak ob 2:17. Čez 10 minut ugotovim, da moja forma ni primerljiva z Armstrongovo, vmes se še kvalitetno zgubim. Končno pozvonim pri Ericu, ki mi vrata odpre v šlafroku in mi zaspano porine telefon in ključe. Povabi, da lahko prespim tudi tam. Mene še vedno glasno kliče moja postelja. Se zahvalim, opravičim in pedalim nazaj na postajo. Kjer sem nato dobrih 40 minut moker, zmrzujoč čakal vlak. In končno vstopil v svoje stanovanje ob 4h. Kot pravijo moji ljubi starši: kdor nima v glavi, ima v petah.

V soboto sem za dve osebi naredil lazanje za celo ulico in sem jo jedel še v ponedeljek. Nekaj pa sem je protestno zabrisal v snago. Vmes sta prišli volilnici za predsednika. Da sploh ne začnem o tem, morda kdaj drugič... Narod, treba je na volitve in treba ga je izvolit! Drugače bo hudič. V škofovski preobleki...

Na dan gospodovega prihoda sem šel plavat. In se naplaval. Dvakrat domala tudi utonil. Nakar me pokliče Cmoko in pravi, da sta že na letališču in da imajo dve uri zamude, ker so v A'damu zamenjali avjon. Pravilno! Kar je ustrezalo pomoje le meni. Sem lahko dlje spal; predviden prihod je bil namreč ob nespodobnih 7:45. No, Cmoko je potem v moj letališki objem pricapljal z "zelenim psom" okoli 10:15. Ah! No, pa smo spet komplet!

Konec je prehranjevanja pred TV in glasnega komentiranja prispevkov, ki ušes ne najdejo. Konec je stiskanja s samim seboj pred spanjem in nemega vstajanja v prazno sobo, vračanja v hladno in neobljudeno stanovanje.

Vmes sem imel še sijajno vajo za opero in požel aplavz kolegov, sem se razburil zaradi podtikanj predsedniškemu kandidatu, za koncert sem dobil rože in vino, berem super knjigo, avtobiogafijo Stephena Fryja Moab is my washpot. Vmes mi je bil odvzet iPod, ki pa je bil kasneje spet najden in vrnjen srečnemu lastniku Ambrožu. Dežuje, sije sonce in listje odpada. Pa je spet minilo 10 dni!

ha!

2007-10-31T14:40:00.000+01:00

That's the way to travel!!!!

(Royal visit of the Saudi king to UK):

BBC security correspondent Frank Gardner said six jumbo-jet planes brought the king and his huge entourage to Heathrow airport.

It took three hours for all the luggage to be unloaded while a convoy of 84 limousines drove the party into London, our correspondent said.

Among them were 23 personal advisors, who are staying at Buckingham Palace, and more than 400 aides who are mostly staying in London hotels, he added.

Ob tem pa morda še to, da spremstvo ne vključuje niti ene ženske.

pretiravanje

2007-10-25T11:22:00.001+01:00

Tega, da je človeštvo postalo popolnoma odvisno od tehnike in tehnologije, mi ni treba posebej razlagat. Ničesar ne znamo več narediti brez tehnologije. Če se ti pokvar fensi avto, ga niti slučajno ne moreš več popravt sam, ker rabiš računalnik in bohvedkaj... ala KITT.

Enako velja za domača opravila. Pomivalni stroj, mikrovele, multipraktik, palični mešalnik, grelec za vodo, kofimašina... Kar je vse seveda super in naj. Prihrani veliko časa, energije, dela.

Potem pa so tu sladke uporabne neuporabnosti, kot so video igrice, DVD, iPod, računalnik, internet, dlančniki, televizija... Vedno večje, vedno bolj zmogljive, vedno hitrejše. Lahko živimo brez njih? Nedvomno! Želimo živeti brez njih? Nikakor!

No, in tole sva vidla včeri, ko sva vstopila v MediaMarkt. Napadel naju je Shrek. In to kakšen!

Skratka: High definition TV. 103 palična. Ali po domače 261cm! Teža 220kg.

Skratka: megaplazma. Kako izgleda ob človeku pa tule:

Le kakšno dnevno sobo rabimo za tole? Ali to sploh rabimo, pa se meni zdi najpomembnejše vprašanje. Zanemarljiva ni niti cena. Stane namreč en evro manj kot €80.000. Koliko ljudi v tretjem svetu nahrani ta špompanadel?
Phe, drobiž!

eh...

2007-10-18T11:56:00.000+01:00

Sploh ne vem, o čem naj pišem...

1. o grožnji debila Grma o tretji svetovni vojni? Potem ko je tako ali tako zjebal že cel svet? Po tem, ko je zbombandiral lastno državo in krivno naprtil muslimanom. Po tem, ko je klavrno zajebal situacijo v Iraku, tako da se zdaj revčki še pred Turki ne morejo več sami branit. Mogoče pa bi 3 sv.v. bila celo rešitev, pa da začnemo (oz. začnejo) popolnoma znova. eh...

2. o uboju 20-letnika, ker je najrbž rekel varnostniku, da naj si j** mater in da je kreten? O tem kako je taka smrt totalno neumna, o tem kako policija NE dela svojega dela in da imaš resno občutek, da morilca celo ščiti? Ali posledično o tem, kako se notranji minister na TVSLO nonšalantno zlaže in za smrt malodane okrivi Državni svet. Pa seveda, da ne bo sprejel popolnoma nobene odgovornosti za dogodke. Kot nihče v državi. eh...

3. o porazu Slovenije na fuzbalu v Eindhovnu, mestu Philipsa? O tem, da je slovensko himno pela ena, sicer dobra, nizozemska sopranistka, nizozemsko pa eden najbolj znanih šlager pevcev na Nizozemskem? O tem, da sva šla raje plavat, kot pa bult TV? Nizozemci so bili sploh veseli, ker so Oranje na tem istem stadionu zdaj zmagali že deseto tekmo za svetovno ali evropsko prvenstvo. Ali o tem, kako je slovenski šport generalno v riti? eh....

4. o tem, da je Nobelovo nagrado za mir dobil nekdo, ki za mir ni naredil nič. No, vsaj ne neposredno. Vprašanje je tudi, kaj pa posredno? Bi nagrado dobil tudi kdo drug, če ne bi bil "skoraj" ameriški predsednik? Kaj pa David Attemborough, ki se že desetletja ukvarja z naravo in okoljskimi spremembami? eh...

5. o tem, da je Man Booker Prize dobila Irka, kar je zame dvojno veselje: ženska pa še Irka. Juhu in čestitke. Knjigo moram pa še prebrat. eh...

6. o tem, da se vlada obnaša kot slavni CK KPJ, ker prepoveduje razstavljanje kipov, ki se jim ne zdijo umetniško dovršeni in razstavljalcem ukazuje umikanje "spornih" izdelkov? O tem, da se sprašujem kaj bo tista točka nepovratka, ki bo narodu šla preko roba in bodo znorel ter se uprli tej fašistoidni vladi? Po mojem mnenju je točka ze zdavnaj mimo in imam že poplavo v sobi. eh...

7. ali morda o tem, da se generalissimo JJ obnaša kot Maria Antonietta in pravi (če si dovolim interpretacijo njegovega veleuma), da naj narod, če nima za kruh, jé tistega, ki gleda iz smetnjakov. Naj narod malo pobrska, ne pa da se zmrduje, ker je hruh malo suh. In v skladu s tem moje razmišljanje: če folk nima več za obleko, naj uporabi naslednjo metodo: body paint! Dobre stare vodenke znajo narediti trik. Stanejo €1,45. eh...

študij in plače

2007-10-03T07:58:00.000+01:00

V današnjem Volkskrantu je izšla priloga o študiju. O različnih univerzah in o tem, kaj lahko Nizozemci študirajo in kje. Kaj študenti pričakujejo od študija in predvsem o zaposlitvi po končanju.

Za smer študija se odločajo že v srednji šoli. Imajo namreč na voljo 4 različne usmeritve sekundarnega izobraževanja (ki se začne pri dvanajstih letih):

1. VMBO - srednja šola poklicnega izobraževanja. Traja 4 leta in se lahko nadaljuje na drugi stopnji poklicnega izobraževanja (MVO). Izbiraš lahko med inženirstvom in tehnologijo, ekonomijo, agronomijo ter nego in socialnim skrbstvom.

2. Višja stopnja splošne srednje šole (HAVO), ki traja pet let in pripravlja dijake na študij za visoke šole (HBO).

3. Preduniverzitetno šolanje (VWO), ki traja 6 let in pripravllja dijake na univerzo.

4. Najmanj pogosta srednja šola pa je PRO, ki je šestletno poklicno vzgajanje in izobraževanje. Večinoma gre za izobraževanje ljudi s posebnimi potrebami.

Terciarno izobraževanje na Nizozemskem poteka v šestdesetih visokih šolah in štirinajstih univerzah. Medtem ko so univerze usmerjene bolj v znanstveno-raziskovalni študij, visoke šole po končanju študija ponujajo določen poklic in so izobraževalno torej bolj naravnane na prakso kot pa teorijo.

Kar me je pri članku najbolj pritegnilo, pa je bila razpredelnica zaslužka po končanju študija. V analizo so vzeli povprečno neto plačo določenega poklica eno leto in pol po diplomi.
Na samem vrhu in v veliki prednosti so zobozdravniki, ki na mesec zaslužijo €3025. Sledi jim ekonometrija z €2125 in bronasta medalja gre fiskalni ekonomiji s 1975 evri plače. In tako naprej... če vas zanima povsem določen profil, vam lahko povem posebej, ne bom zdaj prepisoval vseh kategorij.

No, in povsem na koncu, zadnji dve mesti sta rezervirani za glasbenike €975 in (profesorje za) ples z bornimi 800 evri mesečne plače.

Jasno je, da zobozdravniki večinoma takoj dobijo zaposlitev in da se njihovi zaslužki tudi skozi kariero ne spreminjajo veliko. Če imaš zasebno prakso in se ukvarjaš z maksilofacialno ali lepotno kirurgijo ter protetiko, lahko za svoje storitve računaš zelo veliko.

Glasbeniki pa so leto in pol po končanju lahko brezmejno srečni, če sploh imajo službo, ali pa konce krpajo skupaj s posameznimi koncerti. Živijo od ust k riti. Kasneje v karieri se nekateri solisti in dirigenti povzpnejo do astronomskih honorarjev, kot so 10.000 pa vse do €50.000 (ali več) na koncert. Torej na večer. Kar je seveda popolnoma nemogoče doseči v prvem letu kariere. A to je vse popolnoma negotovo, mnogi tolčejo zelo borno življenje, ali pa zamenjajo poklic aktivnega glasbenika za managment ali kaj popolnoma tretjega.

avtist, idiot savant - Daniel Tammet

2007-10-01T07:30:00.000+01:00

En teden že dobivava časopis De Volkskrant, na katerega sva se poizkusno naročila.

V sobotni številki (ki je 10x debelejša od Delove) me je fasciniral intervju z Danielom Tammetom, ki je bil v Amsterdamu ob izdaji nizozemskega prevoda svoje knjige Born on a Blue Day, kjer opisuje svoje življenje. In kakšno je to življenje?

Gre namreč za enega najbolj fascinantnih ljudi na svetu. Kot otrok je trpel za hudimi napadi epilepsije, je avtist in (tako domnevajo) zaradi napadov epilepsije idiot savant. Kar pomeni, da je visoko inteligenten na določenih področjih, na drugih pa povsem normalen. Njegova strast so številke in jeziki. Pred leti se je namreč v enem tednu naučil število Pi do 22514 decimalke (!!!) in to število brez napake zrecitiral v petih urah. Ve za katerikoli datum, kakšen dan je to bil. Recimo, da je bil 11. januar 2006 sreda.

Najbolj znan tak primer osebe je Kim Peek, po katerem so naredili film Rain Man, ki je še nekoliko bolj genialen. V devetih sekundah prebere stran in si jo popolnoma zapomne. Njegovi možgani nimajo nikakršnega uhajanja informacij. Kar prebere, to ve! A je socialni idiot (zato tak izraz: idiot savant). Kot večina avtistov je je domala nesposoben neke vsakdanje socialne interakcije in si na primer ne zna sam zapeti srajce.

Daniel pa ima to "srečo" da je njegov avtizem relativno blag in da neomejeno komunicira s svetom. Ima partnerja, Neila Mitchella, s katerim živita skupaj že 6 let. Je zmožen komunikacije, kar dokazujejo intervjuji (med drugim se je pojavil na šovu Davida Lettermana) in predvsem njegova knjiga (za geje bo morda zanimiv njegov intervju v ameriški gejevski reviji The Advocate). Za znanstvenike je izjemno zanimivo, da imajo "dostop" do njegovih možganov. Večina avtistov namreč ni sposobna povedati, kaj se z njimi dogaja in kaj doživljajo. Daniel je to zna. Kot na primer to, da vidi oblike številk do 10.000. Najbolj se boji številke 9, ki je visoka, velika in nasploh grozljiva. Številka 333 pa je privlačna...

Druga njegova fascinacija so jeziki. Govori jih 10: angleško, francosko, nemško, špansko, litvansko, estonsko, finsko, romunsko, Valežansko in Islandsko. Večina jezikov je nenavadnih. Zadnjega se je naučil v enem tednu za dokumentarec angleške postaje Channel 5. Želeli vedeti, ali je res tako genialen, kot se hvali. Po enem tednu učenja tega, baje precej zahtevnega jezika, je nastopil na islandski nacionalni televiziji in z znanjem jezika osupnil domala vse.

Vedno so me fascinirali ljudje s fantastičnimi in fantazmičnimi umskimi sposobnostmi. Tole je prvi del od petih oddaje o njem. Vsi ostali deli so tudi na isti strani :)

fotografije

2007-09-27T22:02:00.000+01:00

Prejšnji post je imel posledice: Cmoko se je pritožil, da sicer ni profesionalni fotograf, da pa vseeno zna fotografirati. Ker posta nisem želel popraviti (a propo cenzura v slovenskih medijih, hehe), sem mu rekel, naj iz vseh "poskusnih" fotografij, ki jih je posnel odkar sva Nikončka dobila, izbere nekaj najboljših, pa jih bom objavil.

Evo zdaj nekaj fotk Cmokota. Presodite pa zdaj vi. Jaz nisem objektiven...

tihožitje s svečami (aka najina miza)

sveča v stojalu za čajnik

najin odsev v srebrnem čajniku

deževen dan

dež na oknu

grm v dežju

drevo v noči (zelo dolgo odprta zaklopka)

mesec

ročaji vrat

na drugi strani vrat

jesenska idila

Tole so pa moje momentke (snapshots):

poba s cigareto

gospod kolesar (za mojo zbirko fotografij Nizozemcev na kolesu)

too soon too fast

Evo! Dodati še moram, da so vse fotografije posnete ali v najinem stanovanju ali pa skozi okna stanovanja.
Vsekakor bi bil vsak komentar dobrodošel, ker (še posebej mene) zanima, če se je nakup fotoaparata sploh splačal. ;) Malo se hecam, seveda se je, z njim uživava (vseh fotografij seveda ne bo moč videti javno, hehe) in to je to, kar je pomembno.

imava jih!!!

2007-09-24T19:49:00.000+01:00

Odkar sva prišla iz Egipta, je Cmoko sanjal o novem fotoaparatu. Imel je luškanega, dasiravno dandanes že kar škatlastega digitalnega Sonyja. Jaz pa analognega dinozavra Minolto (firmo, ki jo je pojedel Sony) z dvema objektivoma - enega 28-80 in 100-300. Moja napravca sicer dela lepe fotke, a se je v vseh svojih desetih letih že malo naprašila, tako na znotraj kot na zunaj. Potreben bi bil poštene čišče, saj je prepotoval vse preko južne Amerike, Evrope in Afrike. Nabavil sem ga s Kasparino v Andori, takratnem brezcarinskem raju. In čeprav se s fotografijo nikoli nisem ukvarjal drugače, kot da sem škljocal kar mi je bilo všeč, se mi je kaka dobra fotografija tudi usrala. Bolj intuitivno kot profesionalno.
No, Cmoko je sanjal o svojem zrcalno refleksnem digitalnem fotoaparatu. In je od januarja vsak dan čekiral strani o fotografiji ter med seboj primerjal različne fotoaparate, njihove značilnosti, tehnične kapacitete, kakovost slik itn itn. Dokler ni prišel do edinega in edinstvenega prepičanja, da je najboljši Nikon D40. Don't ask ME why. Menda je za ta denar in ta razred najbolj optimalen, kot se je izrazil. Prav. Optimalna je bila tudi cena. Dokler ni lepega dne ugotovil, da se je cena v neki trgovini spustila pod €500. In je seveda fotoaparat nabavil. Dva dni kasneje pa še večji objektiv. Tako, da sva zdaj opremljena s super-in-sploh-in-oh napravo za izdelovanje fotografij, samo fotografirati ne znava, hehe. Se bova že naučila... No, jaz se najbrž preko intuitivnega fotografiranja ne bom pretolkel, ker enostavno nimam časa študirat, kaj je to ISO in koliko časa naj bo odprta zaklopka pa koliko je čas ekspozicije itn. Jaz vidim, pogledam, pritisnem in zmagam. Seveda me potem razjeda frustracija, da ne znam uporabljati vseh zgoraj omenjenih funkcij in da je moja slika pre-(ali pa premalo) osvetljena, da so barve ok, ne pa super, da je odrezana glava fotografiranca. No, tako daleč vseeno ne grem. ;)

Sva pa spričo novega fotoaparata že imela incident, prosim lepo. Odločil sem se namreč, da bom fotografiral neznance, ki kolesarijo. Pa sem odprl okno in škljocal. Par slik je presenetilo še mene. Dokler se preko ceste ni začel dret neki priseljenec in nevrotično vihtet roke po zraku. In mi zjat v nizozemščini, da nimam kaj fotografirat! Jaz ga debelo gledam, dokler ni prišel do hiše in mi začel dopovedovat, da ne smem fotografirati in da naj fotografiram le pri sebi doma in da mi bo razbil fotoaparat in tako naprej. Jaz sem se mu samo kislo nasmihal in ga gledal. Turki in Maročani imajo namreč preko ceste dva lokala, kjer se velikokrat zaustavijo tudi pripadniki roke državne pravice. Dobro pitani možakar se je zgleda zbal, da bom fotografiral njihove goste in jih potem ovadil policiji. Ja ravno s tem se želim ubadat, ja.

Turek me je nemalo znerviral. Potem sem prišel do sledečega sklepa: res se mi ni potrebno za vsako ceno sklanjat skozi okno in fotografirat mimobrzeče kolesarje, še najmanj mi je pa treba imeti sovražno razpoloženje s Turki in Maročani. Nikoli ne veš kdaj te kdo kje pričaka ali pa zabriše kaj v zaprto okno... Bolj kot sem neopazen, bolje je...

No, danes pa sem dobil predčasno (precej predčasno) darilo za rojstni dan. iPod classic, alias popolnoma nov model, črni iPod 80GB. Juhu! Tale mala stvarca ima več prostora kot cel moj laptop!!!
No, zdaj veselo kopiram vso glasbo z računalnika na iPod in potem še malo s CDjev, moram pa seveda narediti še izbor klasične glasbe. Stvar je super predvsem za moja vsakodnevna potovanja in bicikliranja.
O tem, kako sicer percipiram to zadevo z iPodi (nikakor povsem pozitivno), se razpišem pa kdaj drugič.
Cmokotu lepa lepa hvala ;)

Tehnično sva zdaj povsem preskrbljena. No, tako pač pri nas izgleda šparanje... khm khm
Rabva samo še plazmo, super B&O zvočnike in stereo, surround system, profesionalen ror in sploh novo hišo!