FIMUTHE

Romanca na poziv: subtilna kritika nekega zgodovinskega trenutka

2009-11-14T12:44:00.003+01:00

Minimalistično newyorško stanovanje, odeto v bledikave pastelne barve. Mlado dekle za prenosnim računalnikom, za njo pa slika starejše ženske – spoj intimnega na eni in prisile družbenega, potrošniškega imperativa večne mladosti na drugi strani.

S pričujočim statičnim kadrom, ki se zlagoma izlije v nočne kulise ameriškega velemesta, Soderbergh s pomenljivim postankom kamere na zrcalni podobi napisa »public« napove skorajda antropološko, predvsem pa emsko študijo nekega zgodovinskega trenutka. Pri tem je ameriški »auteur« luciden, a ne vsiljiv, pri čemer pa se zdi, da središčno snov obravnava na sledi romaneskne dediščine F. Scotta Fitzgeralda. Ameriški oziroma globalni subjekt Soderbergh namreč postavi v kontekst sodobne kapitalistične družbe, ki jo vseskozi označujejo ciklični vzponi in padci ekonomije, skupaj z njimi pa (pro)padli gatsbyjanski ideali.

V nasprotju s Fitzgeraldom pa Soderbergh svoje fabule ne gradi na neposredni tragičnosti naslovnega lika, temveč na površinskih odnosih tekoče moderne 21. stoletja, ki ustrezajo spremenjenim libidalnim potezam sodobnega subjekta. Ta nenehno lebdi med neonskimi napisi blagovnih znamk in patološko željo po njihovi akumulaciji.

Da bi pokazal na njegovo izpraznjenost, nenazadnje pa tudi na njegovo simptomatiko, se režiser zateka k nelinearni, elipsasti narativni strukturi zgodbe o enaindvajsetletni Chelsea. Ta je dekle na poziv za newyorške bogataše, njeno življenje oziroma življenjski slog pa postopoma razkriva novinar, ki o dekletu piše prispevek, in kot tak pravzaprav zaseda režiserjevo preiskovalno vlogo.

Psihični ustroj subjekta sodobne realnosti se gledalcu morda še najbolj eksplicitno izriše v Soderberghovi vpeljavi Resnaisove tehnike neujemanja besede in podobe. S tovrstnim pristopom, ki ga je Resnais sicer uporabil v Lani v Marienbadu (L’année dernière à Marienbad, 1961, Alain Resnais), Soderbergh uspe pokazati na vrzel med naslovnimi liki in obdajajočo realnostjo, vključujoč tematiziranje manka kohezivnosti do njihovih lastnih jazov. Z novovalovsko estetsko rešitvijo pa ameriški režiser med drugim tudi uspešno podčrta »mrtve trenutke« konca laissez-faire ideologije, ki je prvenstveno temeljila prav na brezdanjih iluzijah.

Neusmiljeno razbijanje iluzij ob čeri krute realnosti post recesijske pustinje avtor legendarnega neodvisnega filma, Seks, laži in videotrakovi, (Sex, Lies and Videotapes, 1989, Steven Soderbergh) skoncentrira v Chelseinem portretu. Slednji se pred gledalčevimi očmi naslika postopoma, kot kolaž, ki kot tak vnovič uspe afirmirati shizofrenost sodobnega subjekta, vseskozi uhajajočega iz Soderberghove RED ONE digitalne kamere. Ta, vržen v opustošeni svet recesije, v katerem so kapitalistični odnosi menjave še dodatno zaostreni, občuti negotovost in strah, ki sta ekranizirana v spolnosti – prek Chelseine poklicne dejavnosti. Kar še zdaleč ni naključno. Gre namreč za osrednji dispozitiv oblasti, ki konstantno, zato da bi nadzirala populacijo, spodbuja prav diskurz o spolnosti, s čimer ta postane prvovrstna šifra individualnosti, ki po Foucaultu omogoča analiziranje in hkrati dresiranje.

A Soderbergh se reproduciranju tovrstnega produkta bio-oblasti, odlično koloniziranega s strani korporativnega kapitalizma, izmakne z uporabo brechtovskega potujitvenega učinka. Z njegovo uporabo v prvi vrsti tako opozori na vdor potrošniške logike v sfero intimnega, v drugi instanci pa poda svež, nepretenciozen filmski verité dokument zgodovinskega trenutka, v katerem so se ene iluzije razblinile, druge pa se še niso uspele preriniti na pladnje večinskega ideološkega aparatusa. Chelseina življenjska zgodba – pri tem ni toliko pomembna dekletova poklicna dejavnost sama na sebi, temveč tipi odnosov, ki jih znotraj nje ta tvori, vključujoč njeno zasebno življenje – je tako subtilna sociološka metafora ali še bolje, nemoralizirajoč kritični komentar zapacanih ostankov predrtega balona iluzorne kapitalistične gotovosti, katerim očitno še kar ni in ni videti konca.

Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.

Začel se je jubilejni Liffe!

2009-11-12T15:22:00.003+01:00

Eden pomembnejših, če ne že kar najpomembnejših filmskih dogodkov na Slovenskem, letos obeležuje jubilejno, dvajseto obletnico svojega obstoja. Več pa tukaj. Vaše urnike si lahko uskladite s pomočjo pričujoče spletne strani.

Pan Sonic

2009-11-05T21:49:00.002+01:00

V soboto je Katedrala Kina Šiške pričakala legendarni elektrončkarski dvojec s Finske, Pan Sonic. Pred dobrim desetletjem sta manipulatorja sinusoidnih krivulj sicer že nastopila pri nas, a zgolj kot predskupina, tokrat pa sta se v eni najsodobnejših koncertnih dvoran naše grude predstavila povsem samostojno.

Preludij k nastopu je bil spričo slabega obiska nekoliko nepričakovan, saj inovatorja v spajanju elektronskih muzik sodita med bolj prepoznavna in odmevna imena. Tako jima publika, ki je štela precej manj kot sto glav načeloma ne pritiče, a to njunega kasnejšega vložka vseeno ni zmotilo. Delno lahko za neprikladno stanje krivimo tudi neartikulirano promocijo tovrstnega dogodka s strani organizatorjev, čeprav v tem ne gre pretiravati. Dejstvo je, da domet števila poslušalcev nesredinskih glasbenih praks ne gre v višave in realen odraz tega je bil v soboto konec koncev precej nazorno prikazan.

Malo manj kot dve deseletji delujoč dvojec – nekoč hipno tudi trojec – se je, kot že rečeno, sicer s svojim surovim, glasnim, a hkrati organskim pristopom k mešanju različnih žanrskih vplivov, v svetu elektronike dodobra uveljavil. Stapljanje techna, acida housea, industriala, pa tudi IDMja, spretno utekočinjata še z vplivi kakšnega reaggaja in duba, s čimer ustvarjata povsem samosvoj in prepoznaven jezik. Ta se navadno naslanja na repetitivno ter udarno ritmično podlago, nad katero potem Mika in še en tip s sprotno improvizacijo preizkušata zmožnosti predvsem svojih analognih naprav. Njuna posebnost je tudi ta, da za razliko od velike večine producentov in avtorjev elektronske glasbe, že studijske albume odigrata spontano, prakso pa nato prenašata še na koncertne odre. Če torej vse to vzamemo v obzir, potem se zdi Katedrala Kina Šiške idealen prostor za demonstracijo dotičnega vijačenja in ob koncu se je, izvzemši prej omenjene diskrepance, zgodilo prav to.

Sprva pritlehno, morda celo zadržano okušanje zvočnih zmožnosti koncertnega prizorišča, sta s sporadičnim višanjem jakosti Pan Sonic kaj kmalu preobrazila v brbotajoč glasbeni ognjemet. Slednji je kmalu eskaliral kar v tresenje večinoma na tleh sedečih obiskovalcev, ki smo se ob podrobni vizualizaciji trenutne krivulje zvoka na velikem platnu, zlahka ujeli v sugestijo povezovanja vidnega s slišnim. Izmenjavanje razpotegnjenih ter strnjenih frekvenc se je tako pretvorilo v celostno izkušnjo, med katero so možgani zmogli opravljati zgolj funkcijo tukaj in zdaj.

Čeprav pa intenziteta ni pojenjala, je bilo iz posameznih zimproviziranih skladb moč izluščiti neko strukturo in dramaturgijo odigranega. A vseskozi sta ohranila pristen izraz spontanosti, ki sta ga proti koncu nadgradila še z energičnim preprijemanjem njunih zvočnih škatlic in vsaj za trenutek napeljala na misel, da bi se znale znajti na tleh. Slednje se sicer k sreči ni zgodilo, vseskozi prisotne iskrice, ki so burile domišljijo, pa so koncertu odvzele kakršenkoli občutek za čas. Ob koncu je potrebno vnovič poudariti zgolj to, da bi takšne priložnosti kanile narekovati manj zračne avditorije.

Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju.

Afel Bocoum & Alkibar - Cankarjev dom, 26. 10. 2009

2009-10-31T17:06:00.004+01:00

Ponedeljkov večer je bil v Cankarjevem domu rezerviran za opojno malijsko godbo izpod prstov veterana tamkajšnje scene, Afela Bocouma in njegove spremljevalne zasedbe Alkibar. Gre za inačico saharskega bluesa, ki na sledi velikanu tovrstnega muziciranja Aliju Farki Toureju, spričo sorodnosti z nekaterimi najbolj popularnimi žanri, na Zahodu žanje precejšen uspeh. Nekaj podobnega, kot je kaka štiri leta kasneja naredil z Buena Vista Social Club, je namreč Ry Cooder zdaj že davnega leta 1994 storil ravno z Alijem Farko Tourejem, s čimer se je malijska kitara neizbrisljivo vrisala v zemljevid glasb sveta.

Afel Bocoum se je kot nečak Ali Farke tako učil od najeminentnejšega, z njim igral vse od svojega trinajstega leta ter šele v letu 1999 povil prvenec s svojo, takrat že več kot desetletje staro spremljevalno zasedbo Alkibar. Če pa sta Ali Farka in predvsem njegov sin Vieux zapisana električni kitari, se Afel veliko raje obrača nazaj k tradicionalnemu akustičnemu zvenu in z izjemo električnega basa svojo zgodbo poleg dveh akustičnih kitar gradi okoli klasične postavitve tolkala calabash ter njarke in njurkla. Pri slednjih gre za enostrunsko godalo in dvostrunsko brenkalo z distinktivnim zvokom, ki je dobro poznan že z Alijevih plošč. Tako smo v Afelovi glasbi lahko priča prepoznavnemu melosu malijske pokrajine Timbuktu, kjer se skrivajo korenine afriškega bluesa, širše gledano pa tudi bluesa nasploh.

Do danes je torej tokratni koncertiranec izdal tri samostojne plošče, med katerimi ni izstopajočih vršičkov. Drži se namreč ustaljene gradnje na transparentnem uvodu in dolgotrajnemu repetitivnemu ritmičnemu detajliranju, čez katero se vedno znova usede hipnotična zvočna slika. Slednja poslušalca zlahka zaziba v brezskrbnost, ki jo predramijo Afelova angažirana besedila, čigar razumljivost pa se ustavi pri razlagi, saj je jezik Sonrai za številne Evropejce bržkone uganka. Skozi koncert smo se tako mogli zadovoljiti z orisom skladb v francoščini, nekaj malega pa je naključni Afelov sonarodnjak iz publike prevedel tudi v slovenščino.

Večer tako ni mogel ponuditi pretiranih presenečenj. Že kmalu po uvodu je postala evidentna vloga Ali Farke v dotičnih godbah, saj je ob igranju njegove priredbe občinstvo prepoznalo že uvodne takte. Navkljub pestrosti različnih poudarkov, ritmičnih variacij, dinamike ter stiliziranja, pa je koncert kaj kmalu postajal monoton, iz česar so ga uspele reševati zgolj hipne reference in vihrave inscinacije že omenjenega Malijca v publiki, ki ga je enkratnost dogodka spodbodla do burkaštva. Strukturni kompozicijski okviri tovrstne glasbene sredine so namreč takšni, da vzbrstijo le ob pripoznanih presežkih, slednjih pa v ponedeljek ni bilo na pretek. S koncem je le prišel eden, saj so se ob bisu na oder vrnili zgolj tolkalec, basist in spremljevalni kitarist ter skupaj odigrali še eno priredbo Ali Farke, in sicer bluesovsko Amandrai, morda celo eno najprepoznavnejših Alijevih skladb. In če nas je zaključek vsaj malo predramil in začaral, smo ob koncu od tako utečene in reprezentativne zasedbe vseeno pričakovali več.

Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.

DokMa 2009 se bliža – s svetlobno hitrostjo!

2009-10-30T11:42:00.003+01:00

Med drugim in osmim novembrom 2009 bo Maribor in še nekatera druga slovenska mesta, v sklopu t.i. Antena projekcij, vnovič obiskal Mednarodni festival Dokumentarci v Mariboru – DokMa. Festival, katerega med drugim podpisuje tudi močna izobraževalna nota ter tematizacija nekaterih ključnih tem sodobnega časa, odpre čez leto zaprti mestni kinodvorani, Partizan in Uradnik, ob enem pa podpira tudi neodvisno kulturno produkcijo kulturnega središča Pekarna. Dokumentarni filmi so zbrani v šest kategorij, pri čemer sta dve tekmovalni, »Medregionalni program« in »Posebno slovenski«. Poleg omenjenih tekmovalnih programov festival sestavlja še Glavni program, Etno DokMa, letošnja posebna sekcija Glavnega programa, Veliki dokumentarci in Vzporednice. Pester filmski program, ki šteje več kot sedemdeset naslovov, bodo začinili še spremljevalni dogodki ter delavnici EURODOC ter delavnica dokumentarnega filma, Dokus 2009, ki jo bo letos vodil Marko Cvejić.

Vabljeni na DokMo 2009 - program pa najdete tukaj, pogovor s Saško Goropevšek, programsko vodjo festivala, pa tukaj.

Nov roman Zuzanne G. Kraskove, Lugovo kopje

2009-10-30T10:58:00.007+01:00

V sredo, 4.11.2009, bo v Konzorciju ob 18.uri v Sloveniji živeča slovaška pesnica in pisateljica Zuzanna G. Kraskova, predstavila že svoj drugi roman, LUGOVO KOPJE. Poleg pogovora z avtorico in predstavitve romana, bo na dogodku moč slišati tudi odlomke iz pričuječega literarnega dela, ki jih bo prebiral Rok Govednik. Literarni večer bo vodila Majda Kne.

"Skozi tragikomične dogodke, ki se z nenadzorovano hitrostjo zgrinjajo na pleča posameznika in so praviloma usodni, nam avtorica tudi v tem romanu izrisuje ujetost, strahove, pogum, up in brezup, navsezadnje pa ravnodušje in vdanost v neusmiljenost eksistence pa vendar skozi boj zoper lastno premaganost, ki ovrednoti in osmisli njegovo sledeče življenje."

Prof. Dr. Andrej Rozman

"Keltsko izročilo pravi, da je Lug (Lugh), bog sonca, ki je bil poleg mnogih darov tudi bog bojevanja, s pomočjo kopja rešil kraljestvo boginje Danann pred mračnim ljudstvom iz podzemlja. Ognjeno kopje, ki je povzročalo smrtne rane, ni nikoli zgrešilo. V rokah številnih junakov se je množilo, mnogokrat pa usmrtilo tudi svojega nosilca ali tiste, ki so ga obdajali. Včasih je junaka ubila celo kaplja krvi, ki je kanila iz osti ognjenega kopja. Izročilo priča o kaznovanju. In zločinu. Zločin, ki kot strašljiv odmev bedi nad človekovim bivanjem že od njegovih začetkov, je v tesnem razmerju z njegovim razvojem. Spogleduje se s psihološko strukturo slehernika in je z njim nenehno v stiku, kajti zločin razume ogorčenje, sovraštvo, krivico in maščevanje. Je vseh oblik in vseh barv; zločin nad naravo, zločin nad hrano, poklic kot zločin, masovni zločin, totalitarni zločin, zločin iz sovraštva, zločin zaradi krivice, prisilni zločin, zločin nad zločinom, zločin zaradi zločina. Nakar mu sledi obupno iskanje načina, kako prikriti, kako priznati, predvsem pa, kako ga opravičiti, ker zločin nikoli ni nepričakovan, je v stalni povezavi s psihičnimi procesi, je nevidna nit, ki povezuje in okupira svet."

Zuzanna G. Kraskova

Pogledi od blizu… Na lastnem pragu

2009-10-27T08:51:00.003+01:00

“Le ustaviti se je treba in pogledati od blizu, proti toku«, pravi Nishtha Jain.

Indijska režiserka Nishtha Jain se rada ustavlja. Z izrazito osebnim pristopom z objektivom svoje kamere odlepi času njegovo večnost in se zaustavi pri brezimnih obrazih sodobne Indije ter o njih – vedno s spoštljivimi uvodnimi trenutki intimne tišine – pripoveduje zgodbe. Ali še bolje: obrazom pusti, da sami zlezejo pred gledalčeve oči in spregovorijo.

Dokumentaristično zanimanje za odstiranje protislovij sodobne Indije je vsekakor priljubljena režiserkina snov. Le-te pa Jainova ne obdeluje na način t.i. velikih zgodb, ki se rade razlezejo v populistično čebljanje, temveč se je loti s tankočutnim občutkom za sočloveka. Prav tovrstna etična relacija pa je tisti moment, ki avtorici dovoljuje izpeljavo pristnega, zlasti pa nevsiljivega emskega pogleda na družbo, ki jo še vedno reže ostro rezilo kastnega sistema, za nameček pa jo dandanes ugrabljajo še novodobne, tako rekoč fevdalistične ekonomske strukture.

V izogib klasični narativni strukturi režiserka osebne zgodbe snemanih likov – pozabljenega indijskega lumpenproletariata, ki kot anonimna masa Langovega delavstva v Metropolisu (Metropolis, 1927, Fritz Lang) opravlja najnižja, a nujno potrebna dela za višji družbeni razred v socialnih skupnostih blokovskih naselij – prepleta, kar pa ne nazadnje ustreza hektičnosti bombajskega mestnega vrveža. Iz pisane, kontradiktorne velemestne kulise se v vidno polje prerinejo pobiralci smeti, gospodinjske pomočnice, raznašalci pošiljk, varnostniki, likalci oblek – vsi z družbene margine, za katere je vlada slepa, socialni transferji pa jih ne vidijo oziroma nočejo videti.

Z De Sicino humanistično toplino in ekranizacijo njihovih vsakdanjih opravil jih Nishtha Jain vsaj za kratek čas iztrga iz suženjskega razmerja. Podari jim besedo, predvsem pa podobo, pri čemer se prav vsak fotogram izteče v zrcalni odsev širše indijske družbe. Z aktivno vključitvijo snemanih v filmski dokument režiserka, sicer diplomantka Jamia Mass Communication Centra v New Delhiju in prejemnica več nagrad za svoje filme, razkriva njihovo nevzdržno realnost, pri čemer se zdi, da film razume kot organski proces, z jasnim zavedanjem o varljivosti stranpoti filmske reprezentacije. Slednje na primer poetično izpriča v Mestu fotografij (City of Photos, 2005, Nishtha Jain), dokumentarcu, v katerem prek majhnih fotografskih studiev velikih indijskih mest Kalkuta, Ahmedabad in Mumbaj ter njihovih obiskovalcev, predvsem pa prek študije samega medija, portretira indijsko družbo z vsemi svojimi ambivalentnostmi. Pri tem nikoli ne pozabi na prevpraševanje lastnega socialnega položaja v kompleksni indijski družbi, s čimer njen komentar zadobi še povsem druge, samokritične razsežnosti. Slednje nam z (vse)navzočnostjo, a dokumentaristično nevsiljivostjo izriše v Lakshmi in jaz (Lakshmi and Me, 2008, Nishtha Jain), dokumentarnem filmu, v katerem kot pripadnica srednjega družbenega razreda posname film o svoji hišni pomočnici Lakshmi.

Tematizacija delavskega razreda v indijskem filmu sicer ni nova snov. V intervjuju s filmskim kritikom Jurijem Medenom za otoški časopis Kina Otok 2009 Nishtha Jain tako pojasni, da gre za snov, ki je vsekakor zavzemala pomembno mesto v hindujskem filmu petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja, pri čemer je vsekakor potrebno izpostaviti režiserje kot so Raj Kopoor, Sombhu Mitra in KA Abbas in filma kot sta Shri 420 (Shri 420, 1955, Raj Kopoor) ter Jagte Raho (Jagte Raho, 1956, Armit in Sombhu Mitra). Nekritična depikcija dekadence srednjega družbenega razreda in družinskih dram je vizualizacijo pričujoče tematike potisnila na stranske tire, kar pa seveda še ne pomeni, da so tovrstne zgodbe izginile iz indijske družbe. Nasprotno. Še kako so vpisane v družbo, ki jo razjedajo številna protislovja, Nishtha Jain pa jih z iskrenim odnosom do same sebe in medija, v katerem ustvarja, uspe sestaviti v (vse)navzočo sestavljanko indijskega lumpenproletariata, s čimer mu ne samo podari človeško spoštovanje, temveč izpriča tudi kritiko okolja, v katerem sama živi.

Intervju: Island Live – At her Doorstep, Dnevni Otok Daily, Jurij Meden, 14.9.2009 Filmografija: 2008 Lakshmi and Me 2007 6 Yards to Democracy 2006 Call it Slut 2005 City of Photos 2002 Shadows Out of Time

Več na spletni strani Retrovizorja.

Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.

50 let francoskega novega vala

2009-10-25T16:02:00.004+01:00

Letos obeležujemo petdesetletnico obletnico francoskega novega vala, ki sicer obsega kratko obdobje v zgodovini francoskega filma, je pa imelo izjemen vpliv na marsikatero kinematografijo, zlasti pa na samo filmsko formo. Več o francoskem novem valu in retrospektivi, ki jo ob tem jubileju pripravljajo v CD, pa tukaj.

Kino Šiška

2009-10-24T19:36:00.006+02:00

S kar nekaj zamude sem končno uspel videti Katedralo prenovljenega Kina Šiške, vendar slednje za tokratni prispevek niti ni tako pomembno. Estetsko in zvočno dovršeno strukturo spodnje dvorane je namreč moč čutiti tudi zgoraj, kar pa je ob precej pohvalnemu prostoru ter zgoščenem programu izrecno treba pohvaliti, je internetni stream. Za tiste, ki morda ne veste, vsi koncerti z zgornje Katedrale naj bi se prenašali v živo in po nekaj pogledanih je treba poudariti, da bi se te prakse lahko nalezli tudi kakšni drugi organizatorji. Sicer morda zvok ni najčistejši in slika najostrejša, a vtis koncerta je prisoten. Nekaj dodelave potrebuje osvetljava, dodaten bonus pa je režiser, s katerim gledalci doma niso obsojeni na statično spremljavo odra, temveč se kadri dejansko menjajo. Nadvse dobrodošel dodatek torej in če si kdo le stežka privošči plejado zanimivih koncertov, ki se tam kanijo zgoditi, si lahko rane liže ob spremljanju streama. Napravili so celo arhiv dosedanjih posnetkov, ki je resda vizualni presežek, a kdo bi se ob vsebini pritoževal? Ostane torej le še naslov(kadar koncerta ni, link ne dela) ---> http://193.77.29.3:8000/siska.ogv

Arhiv pa je tu ---> http://193.77.29.3/video/

Štirje kratki filmi – štiri velike zgodbe

2009-10-22T19:30:00.001+02:00

Iskati osrednjo rdečo nit v štirih različnih dokumentarnih filmih, predstavljenih na 15. Mestu žensk, vsekakor ni hvaležno početje. Po drugi strani pa nam poskus tovrstne geste omogoča, da vzpostavimo štartno gledišče, svojevrstno, celovito konceptualno prizmo, skozi katero lahko z nekoliko drugačne perspektive pogledamo na predstavljene kratke filme. Več pa tukaj.

Ob cesti majhen otrok ali Pitkin tietä pieni lapsi

2009-10-22T19:18:00.003+02:00

Fotografinja Susanna Helke in svobodna novinarka Virpi Suutari v pričujočem dokumentarcu nekonvencionalno tematizirata osrednjo temo filma, to je odnos med Vzhodom in Zahodom. Odmikanje od konvencionalnega prevpraševanja središčne snovi sicer napove že uvodni mehkobno akuzmatični otroški glas. Ta se ob frfotanju metuljev in cvetenju regratovih lučk razleze v vizualne podobe otrok z družbenega dna, ki prek igre odkrivajo takšne in drugačne stranpoti sodobnega vsakdana. Več pa tukaj.

Škratova filmska mala šola - zadnjič letos!

2009-10-18T21:36:00.006+02:00

20.10.2009, YHD, 18h

Podoba misli Badiou-Vertov: analiza Vertovovega filma Mož s kamero skozi Badioujevo 20. stoletje in Nancyjevo evidenco filma

Škratova filmska mala šola je namenjena vsem, ki bi radi razširili znanje, predvsem pa izostrili svoj pogled na gibljive slike. Udeleženci boste lahko preko multimedijskih predavanj in delavnice pisanja o filmu poglabljali izkušnje in znanja, predvsem pa razvijali sebi lastne prakse ravnanja s filmom. Predavanja in delavnice bodo izvajali mladi že uveljavljeni predavatelji, ki so na tak ali drugačen način povezani s svetom filma in so se v njem s svojim delovanjem že izkazali.

V torek, 20.10.2009, na letošnjem zadnjem predavanju Škratove filmske male šole, se boste lahko družili z Nino Cvar, ki vam bo izrisala podobo misli Badiou-Vertov. Njen izris bo temeljil na vzporednem branju Badioujevega 20. Stoletja, Vertovovega Moža s kamero in Nancyjevi evidenci filma. Cilj predavanja je iskanje novih, drugačnih načinov branja filmskih tekstov, saj bo predavateljica, skupaj z udeleženci, iskala še druge podobe misli, povezane z osrednjo tematiko predavanja.

The Thing & Sonore

2009-10-14T10:14:00.003+02:00

Predvčerajšnjim je Gromko stresla poimensko nedvomno dih jemajoča zasedba glasbenikov, ki so sprva v dveh triih, nato pa premierno družno prepihali spajanja jazzovskih in HC praks željno občinstvo. Norveške The Thing menda že dobro poznamo, mednarodni kolektiv Sonore pa poleg trobilskega zastavonoše severnjakov sestavljata še hrupni Peter Brötzmann ter vsestranski Ken Vandermark. Celotna recenzija je dostopna tukaj, spodaj pa prilagam nekaj teaserjev...

Če povzamem, Defonija nadvse zrelo in odločno zaokroža desetletnico delovanja, s tem koncertom pa se sladkarij iz tega naslova še zdaleč nismo preobjedli.

Shirin Neshat: Ženske brez moških

2009-10-14T10:08:00.005+02:00

V Iranu rojena Shirin Neshat, delujoča v Združenih državah Amerike, v svojem prvem celovečercu, posnetem po literarni predlogi pisateljice Shahrnush Parispour, skozi preplet življenjskih usod štirih žensk izrisuje vizualno pompozno fresko sodobnega Irana, ki jo bolj ali manj prežema očitna aluzija na nedavne politične dogodke v tej državi. Več pa na spletni platformi Mesta žensk, Coweb-u.

Peter Amalietti: Mojstri ob kaminu

2009-10-10T11:44:00.001+02:00

Spretno vodeni intervju se lahko kaj hitro sprevrže v izpoved. Seveda ni jamstva za iskrenost vpletenih. Vendar je le-ta pri mojstrih stvar navade, saj jim namreč ne škodi. Čeprav zelo pogosto zavoljo velike elokvence in erudicije ni tako zelo zaznavna". Tako Peter Amalietti, avtor knjige Mojstri ob kaminu, zaključi drugi del predgovora k desetim intervjujem z desetimi izbranimi velikani glasbe prejšnjega stoletja. S tem že uvodoma izpriča svoje globoko spoštovanje do glasbenikov in njihovega dela, v tem duhu pa lahko nato razumemo tudi celotni prispevek. Nadaljevanje na spletni strani Radia Študent.

Millerjevo odstiranje skrivnosti

2009-10-10T11:39:00.005+02:00

Claude Miller se je šolal pri tistih, ki so spremenili film. Globoko nezadovoljni nad stanjem francoske kinematografije v petdesetih letih 20. stoletja, so jo mladi kritiki, zbrani okoli revije »Cahiers du cinéma«, renovirali. S čimer so sprožili neubranljivo kinematično revolucijo, ki je prepihala Evropo, pljusknila pa je tudi čez lužo. In Miller je bil zraven. Filmske obrti se je namreč učil tudi od Godarda in Bressona, obenem pa je sodeloval še z drugimi režiserji francoskega novela vala, zlasti s Françoisem Truffautem. Od slednjega, na nek način simbolnega baklonosca nove estetike, je na primer podedoval številna vsebinska zanimanja, od katerih prevladuje zlasti motiv otroka. Več pa na spletni strani Radia Študent.

Škratova filmska mala šola - petič!

2009-10-03T17:08:00.003+02:00

Vljudno vabljeni na peto iz serije šestih predavanj, ki bodo potekala v okviru Škratove filmske male šole:

6.10.2009, ob 18. uri, v klubu SOT 24,5 (stavba Lovci), Metelkova mesto.

Urška Jež: Izzivi in pasti kulturnih projektov na filmskem področju: primer Škratova filmska mala šola

Škratova filmska mala šola je namenjena vsem, ki bi radi razširili znanje, predvsem pa izostrili svoj pogled na gibljive slike. Udeleženci boste lahko preko multimedijskih predavanj in delavnice pisanja o filmu poglabljali izkušnje in znanja, predvsem pa razvijali sebi lastne prakse ravnanja s filmom. Predavanja in delavnice bodo izvajali mladi že uveljavljeni predavatelji, ki so na tak ali drugačen način povezani s svetom filma in so se v njem s svojim delovanjem že izkazali.

V torek, 6.10.2009, se boste lahko družili z Urško Jež, ki bo v pretežno praktično naravnanem predavanju predstavila specifike financiranja na filmskem področju, pravne okvire distribucije, obenem pa bo izpostavila še težave, ki jih srečuje pri pridobivanju sredstev iz privatnega sektorja. Tekom predavanja bo predavateljica, ki je sicer izvršna producentka festivala Animateka, na primeru Škratove filmske male šole, v sodelovanju z udeleženci, oblikovala idejni in praktični koncept šole za leto 2010.

Predavanje se bo pričelo ob 18.00 uri, v Klubu SOT 24,5 (Stavba Lovci, Metelkova mesto).

Škratova filmska mala šola je dejavnost Kulturno umetniškega društva Anarhiv. Udeležba na njej je brezplačna. Vsa predavanja se bodo zvrstila v Klubu SOT 24,5, ki nam ga je v ta namen prijazno posodilo YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Več o vsem skupaj pa si lahko preberete na spletni strani: http://skratovfilm.blogspot.com/

Kontakt koordinatorke dejavnosti: ninacvar@gmail.com

Dejavnost sta finančno podprla Urad RS za mladino in Urad za mladino MOL.

Rodila se je Mrakova Obločnica na Radiu Študent!

2009-09-27T20:58:00.004+02:00

V okviru t.i. Nočenj je v četrtek entuziastična ekipa v eter Radia Študent izstrelila interpretacijo Mrakove himnične tragedije, s katero se je slovenska literarna veda ponovno začela poglobljeno ukvarjati šele sredi osemdesetih let minulega stoletja, in sicer po mednarodnem simpoziju v Cankarjevem domu, katerega se je udeležil tudi Mrak sam. Njeno radijsko različico pa si lahko poslušate tukaj.

Med sencami, mislimi, risbami in takti

2009-09-26T10:25:00.005+02:00

Danes ob 20. uri bomo v Cankarjevem domu priča slavnostni premieri interaktivne gledališke predstave »Sence. Misli. Risbe. Takt«. Predstava, ki smo jo sicer imeli priložnost videti že na Ex Pontu, v pripovedno središče postavlja tri ženske, ki se znajdejo v temi med življenjem in smrtjo. Izrazito interdisciplinarni umetniški dogodek tako združuje elemente performativnih umetniških praks s filmskimi, video in sonoričnimi umetnostmi, podprtimi z najsodobnejšo tehnologijo. Specifika "Senc. Misli. Risb. in Takta." je nedvomno dvojna struktura predstave; v prvem delu so gledalci pod vtisom teme, izgube prostorske umestitve, hkrati pa jih ves čas spremlja občutek, da je nekdo v njihovi bližini. Drugi del pa uokvirja gledalčevo soustvarjanje predstave, saj se gledalec začne zavedati svojih odzivov in doživljanj - v nastopajočih se začne prepoznavati, s čimer postane eden od njih. Predstava, ki jo podčrtava zrcalni obrat antične tragedije, bo na sporedu še v nedeljo, 27.10., v sredo, 30.10., soboto 3.10. in v nedeljo 4.10., ob 20.00. Več informacij pa tukaj.

5. nočnja na Radiu Študent

2009-09-20T22:46:00.002+02:00

V noči s 24. na 25. september 2009;

s četrtka na petek;

00.05 oz. pet minut čez polnoč;

podnaslov: RADIJSKA HIMNA O POČETKU SLOVENSKEGA OLIMPA

naslov: OBLOČNICA, KI SE ROJEVA

avtor: IVAN MRAK

35 šilc ruma: tankočutna Denisina vizija življenja

2009-09-14T19:00:00.002+02:00

Claire Denis bržčas ni potrebno posebej predstavljati. Gre za avtorico, katere opus odlikuje iskrena, predvsem pa samosvoja eklektična poetika, ki vseskozi pogumno uhaja ustaljenim narativnim konvencijam. S preverjeno ekipo stalnih sodelavcev, pri čemer je prav gotovo potrebno izpostaviti virtuozno Agnés Godard – njena fotografija venomer vsebuje tudi kanček težko ubranljive senzualnosti – Denisova že več kot dve desetletji preseneča z gibljivimi podobami, ki znajo prisluhniti vsakdanjemu človeku, zlasti pa Drugemu in to brez vsiljivih spektakelskih prijemov, h katerim se današnji čas tako rad zateka.

Nadaljevanje recenzije pa v dnevnem festivalskem časopisu Kina Otok.

Aguas Verdes: nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled

2009-09-14T18:51:00.004+02:00

Aguas Verdes je drzen celovečerni prvenec Mariana De Rose, saj z igrivim žanrskim kolažem, inovativnimi vizualnimi prijemi in subtilnim preigravanjem nekaterih najbolj temeljnih potez človekovega psihološkega ustroja, gledalcu nedvomno ponuja svež filmski pogled. Film, ki ga je na Kino Otok pripeljal Neil Young, zvesti tuji sodelavec festivala, sicer nadaljuje tradicijo predstavljanja argentinske kinematografije v Izoli, pri čemer imamo v mislih zlasti fenomen argentinskega novega vala z druge polovice devetdesetih let minulega stoletja.

De Rosa – poleg režiranja in montiranja poučuje tudi na Univerzi za film v Buenos Airesu – v Aguas Verdes tematizira družinsko tematiko običajne štiričlanske družine, ki pa jo z nenadnim prihodom motociklista Roberta postavi v mejno situacijo. Roberto je namreč postaven in svobodomiseln, torej vse tisto, kar oče Juan, navidezna glava družine, ni.

Preostanek recenzije je objavljen v dnevnem festivalskem časopisu Kina Otok.

Katin: zamolčani sovjetski zločin

2009-09-14T18:41:00.005+02:00

Andrzej Wajda, bržčas osrednja osebnost poljskega filma in t.i. poljske filmske šole, se v Katinu (Katyn, 2007, Andrzej Wajda), v svojem predzadnjem filmu, loti ekranizacije ene najbolj zamolčanih skrivnosti druge svetovne vojne, pokola več kot 14.700 zajetih poljskih častnikov v Katinskem gozdu (preostalih 11.000 je bilo ustreljenih v zaporih Belorusije in zahodne Ukrajine), med katerimi je bilo veliko zdravnikov, profesorjev, umetnikov in odvetnikov. Zločin, ki ga je SZ priznala šele za časa Gorbačovove perestrojke, pred tem pa ga je naprtila nacistom, Wajda razkriva v širokopotezni zgodovinski vojni drami, pri čemer ostaja zvest svoji razpoznavni viziji filma: »Filmi ne morejo spremeniti sveta, vendar bi bilo slabo, če kot umetniki ne bi imeli kaj sporočiti in ne bi naleteli na odziv. Zmoremo pa predramiti vest in se dotakniti src« (Andrzej Wajda).

Preostali del recenzije je objavljen v septembrski številki revije Ekran.

Še malo "jazza"

2009-09-05T15:42:00.004+02:00

Po lanskoletni združitvi Return to Forever, vztrajnem obelodanjanju, da gre za "man band" in torej ne "boy band"(smiselnost Lennyjeve formulacije dodatno ponazarja anahronistično držo glasbenikov), izdanem koncertnem ploščku in DVDju ter bolj ali manj nostalgično prizanesljivemu kritiškemu odzivu, se torej inkarnacija zasedbe kani predstaviti tudi pri nas. Cankarjev dom bo 27.10. gostil trio Corea/Clarke/White, nujno pa je potrebno poudariti dejstvo, da dogodku sledi še koncert v klubu zgoraj, in sicer bodo tam nastopili iz današnjega gledišča neprimerno bolj zanimivi snovalci glasbenih izrazov na čelu z nenadkriljivim Marcom Ribotom, ki je eden redkih kitaristov z izrazito pozitivno bilanco koncertnih vtisov pri nas. Poleg tega je ravno s Ceramic Dog lansko leto izdal precej zanimivo ploščo Party Intellectuals, katere material se nam bo delno nedvomno odvijal pred očmi tudi v morda najbolj zanimivem Cankarjevem torku tega leta.

Če se vrnemo malo nazaj in se spomnimo lanskega koncerta Return to Forever v Beogradu, kjer sem spričo otroškega navdušenja, radoživosti ter nasploh nostalgični ekstazi popolnoma pozabil, da je bil nastop v resnici obupen, da so bile skladbe vulgarno precizno odigrane, da je bil zvok povsem hladen in brez kančka emocij, da je čarobnost Beograda veliko večja, kot tista spoliranega fusiona trideset let zatem in da ognja v starcih pač ni več. Tako je ob pogledu na setliste že odigranih koncertov v sklopu turneje - na teh najdemo sicer dve luštni skladbi z Light As A Feather, vendar pa okus nujno pokvari zlajnana Spain -, moč slutiti zgolj dogodek, namenjen glasbenikom samim in tistim, ki bi "Chickota" po tridesetih letih pač spet radi videli pri nas. Vnovična, brez kakršnekoli nadgradnje odigrana plejada kompozicij, bi tako znala zastreti nedvomljivo odličnost glasbenikov, za katerimi pa je že toliko vijačenja, da jih je današnji glasbeni zeitgeist zlahka povsem povozil. Vsekakor je komentar Iča Vidmarja v Dnevniku povsem relevanten na mestih, ko primerja varovance velikana Ornetta s tistimi velikega Milesa ter smelo ugotavlja pomanjkanje muzičnega libida post-ere slednjih. No, vseeno bom tam, najverjetneje v bližnjih vrstah.

Vendar pa seveda ni vprašanje, kateri koncert bo kulturni hram zanetil 27. 10. 2009...

V spomin

2009-09-03T23:13:00.000+02:00