.

Narava v malem..:)

2009-07-05T23:12:00.004+02:00

Igranje badmintona:))
Tut srnjak je redni gost v babičinem vinogradu..:))

V našem so si zavetje in bivališče poiskali ptički - kosi.
Seveda pa pri tolikšni količini gozda treba tut mal v gobarske vode.... in potem se zgodi tole.... nč jst.... ampak ati in Mitja..... jst pa pol sam fotoreporter:))

Pa še ena z rastišča samega gobančka:)...

Na vsake tolk časa pa pride še kačica...in se mal pogreje na soncu:)

mlada žolnica, ki že veselo trko po drevesu..:)

še mal vrtnic..:) in za konec Dina:))

2009-06-23T00:06:00.004+02:00

Potoki solza, bilo bi premalo,
reke solza, da vse bi izpralo.
Viharna je noč, sredi jase,
kjer roža prijateljstva rase.

Planinska;)

2009-06-18T09:24:00.003+02:00

V objemu mogočnih gora,

počutje kot da si doma.

pod nebesno stvarno nočjo

vidiš tisoč in eno zvezdivo.

Pogled na mogočne vrhove,

pokrite z belo odejo,

spomin na pretekle rodove,

ko prvič so stopili na mejo.

Na vrh, čisto na vrh očaka,

kjer že malo manj je zraka.

S ponosom v očeh zro v dolino,

srečni vidoč vso to milino.

V dolini vse hiti in nori,

tu pa zaveš se da si.

Preprosto si – ti in narava,

preprosto ti in prostrana širjava.

Pod milim nebom si srečen,

srečen ker si nekaj dosegel,

povsem miren, nič tečen,

si z naravo si postregel.

S tisoči rož je posut tale gaj,

tudi živali našle planinski so raj.

Jezerca se svetijo v sonca soju,

ob pogledu predan si opoju.

Sanjaš, letiš, imaš se rad,

čeprav samo na skalci sediš

in zraš v neprecenljiv zaklad.

Potem pa zazreš se v prostrano nebo,

zvezdice gledaš, ti je lepo.

Zdi se da bi lahko poletel,

da bi lahko vso Zemljo objel.

A še vedno sediš povsem na trdih tleh,

le da razmišljaš o lepih stvareh.

Počutiš se varno, udobno v Božjem naročju,

počutiš se srečen in ljubljen na gorskem območju.

Za moje predrage prjatlee<3

2009-06-18T00:06:00.003+02:00

Zakaj bi ljubil, če boš ranjen?
Ljubi, da boš ljubljen.
Zakaj bi se trudil, če tega noben ne opazi?
Ker vsak trud obrodi sadove!
Zakaj bi pel če te noben ne sliši?
Poj in se veseli zase, za svojo dušo.
In zakaj bi hodil v temi, ko pa je na koncu poti vedno luč?
Zakaj bi obupal, če za dežjem vedno posije sonce?

Zakaj je vsak dan s tabo lepši?
Ker si EDINSTVEN, nihče ni in ne bo takšen kot si TI!
Zakaj me spraviš v dobro voljo?
Ker je tvoj nasmeh in tvoja topla beseda kot dež za puščavo!
Zakaj si takšen karkšen si?
Ker si ti preprosto TI!:)

Hvala vam za vse....hvala vam ker ste:)

Hodil po poti...

2009-06-04T07:15:00.001+02:00

Hodil po poti sem mnogih ljudi.
Videl in slišal sem mnogo reči.

Bile so besede, bile so povedi,
kot nož so zarili se vame pogledi.

Hodil po poti sem mnogih ljudi,
zakaj sem tam hodil se čudno vam zdi?

Ne vem niti sam, a tolikokrat sem prišel do križišča,
ne vem niti sam, zakaj sem izbiral težja stopnišča.

Pa vendar sem mnogo jih srečal,
tisoče bežnih pogledov,
nekaj dobrih sosedov,
prijateljev krog se je večal.

Kot cvet, ki cvete s čarom mladosti,
bilo je srce polno radosti,
a potem prišel je vihar močnega piha,
ki zamajal je temelje radosti diha.

Hodil po poti sem mnogih ljudi,
spletel sem mnogo trdnih vezi.

Kaj vse se ne zgodi....

2009-06-03T22:14:00.005+02:00

No ja...zadnje čase se dogaja vse možno....od smešnih, nadležnih, srhljivih, strašljivih, dobrodelnih...trenutkov....

1. Grem v Millerja, da kupim čokolado in ko jo pokasira na blagajni ta pokaže neverjetnih 118€..... kaj??... kr neki....čakanje sto let da pride poslovodkinja.... in pol končn stornira znesek 118€ ter tako plačam 0, 89€.....

2. Obisk Polja.....

3. Črn krokar, ki je letal nad mano in se tako drl, da me je spreletel srh.

4. Risanje.... še en avtoportret....nikoli dovolj...

5. Babica.... :S..

6. Očka... Prometna nesreča na avtocesti.... ampak pač sreča v nesreči ... tak da je vse vredi...

7. Psihični...

8. Krškooooo:):):)....doma že v sredo....in skor da mini počitnce..... namreč do naslednje srede nimam pouka.......

9. Vožnja... no to kr gre....

10. kofe s profesorjem športne vzgoje namesto le te.... hehe....

11. razkrinkanje gospe, ki je iz bankomata nekomu , ki je pred tem dvigoval in pozabil denar vzela 20€... v zahvalo pa Rafaelo:):)...njami njami

12. ......................

13. tršššš;):)

Skratka pestro..... hehe...

Ampak glavno da bojo kmal počitnce;):)....

2009-05-16T01:56:00.002+02:00

Težke in lepe stvari, vse se končajo, težave izginejo v pozabo, lepo pa ostane. V tem je skrivnost življenja.

Nejc Zaplotnik (knjiga Pot)

Njami njami.... čokolada;)

2009-05-08T23:48:00.003+02:00

P.S.: SARA & ŠPELA VSE NAJ NAJ NAJ BOLJŠE(ostalo sm že u šol povedla!;))

_______________________________

Včasih more bit tut tak...očitno.

Klan - izhod (26. - 27.april)

2009-05-03T00:06:00.008+02:00

Nedeljska ura bila je že sedmo prot večeri,

ko naše noge niso mogle bit pr miri.

Najprej smo po cesti z avtom,

šli ljudje podobni skavtom.

Le podobni? Ne le to,

kar zares se vse je šlo.

Komaj smo čakali,

da kaj novega bomo spoznali.

Nekateri smo pridruž'li se pozneje,

iskali in iskali, spraševali se: Le kje je?

Kje so naši bratje, kje naš klan,

mar se 'zgubil je v čar poljan?

Po dobri ur'ci smo iskanja,

le prišli do pravega spoznanja.

Luč v daljavi je bleščala,

Aleš in Andrej sta jo pr'žgala.

Nebo je rahlo solzice točilo,

a nas ni skoraj nič zmočilo.

Plamenčki so nežno prasketali

ter toploto nam dajali.

Visele na drevesu častno so zastave,

ko uporabljal prostore smo narave.

Bivak bilo je prenočišče naše,

seveda prej pojesti nekaj paše.

Palice v špice smo oblikovali,

potlej hrenovke natikovali,

okoli tvist smo si navili

in z veseljem to zaužili.

Molitev še pred spanjem smo zmolili,

da smo Bogu se priporočili.

v objemu angelčkov sladko zaspali,

dokler nas sonček zjutraj ne pozdravi.

Na plano vsak s spodnjega bivaka,

že s kitaro Sebo čaka,

pa na breg do zgornjih dveh hitimo,

da jih z budnico razveselimo.

Potlej sledi pomembno opravilo -

zajtrk kaj pa drugega, kosilo?

Jutro je in ogenjček že prasketa,

vsak si jajčka na žerjavco da.

Zanimiva zna res biti peka,

opazuješ vse, kako poteka.

Potlej že veselo se mastiš,

vmes seveda govoriš.

Hrana da nam nove energije,

pospravljanje se zdaj odvije.

Nahrbtnik vsak oprta si na rame

in že klanec ga navzdol prevzame.

Do vode naša četica hiti,

kjer se nekaj nov'ga nauči.

Filter res vrhunsko genialen,

ki za čiščenje je idealen.

Nato voditelji nazaj v višino,

mi pa z zemljevidom v drugo smer hitimo.

Andrej naša je garmin »aparatura«,

saj mu tu res znana je natura.

Sveti Jošt naša ciljna je postaja,

kjer z voditelji privoščimo si raja.

Narava se z lepotami baha,

res prijeten nam občutek da.

Sonce, veter, modro nebo,

vsa razsežnost z Božjo roko,

nežno počasi rahel piš te poboža,

v travniku zaziblje rumena se roža.

Naslonjen na Božjo hišo v krogu prijetnih ljudi,

ješ jabolka suha in hruška se ti v usta cedi.

Potem sledi delo v skupinah dveh,

v eni naučimo nekaj se o pasteh.

Mitja medtem se ognjišču je posvetil

Ter dva piščanca s sekiro je razdelil.

Kose potlej je v marinado dal,

da se pišček lepo je zapacal.

Peka je bila kot zadnja je na vrsti,

zavijali meso so naši prsti.

Medtem, ko eni za hrano so skrbeli,

drugi ob kitari marsiktero so zapeli.

Res lepo je že dišalo,

ko meso se v pekač je dalo.

Kakšen bil je ta slovit pekač?

s folije narjen je pač.

Zbrani smo že čisto vsi,

prav nihče zamudit si ne želi.

Še prej Gospodu hvala za jedi,

potlej planemo nad hrano vsi.

Okusno, slastno se je speklo,

res odlično bi lahko se reklo.

Napokali smo kruha se, mesa,

začela se je pospravljalna akcija.

Ognjišče treba je razdreti

in za ogenj poskrbeti.

Smeti vse v vrečo dati

ter v rukzake zmetati.

Razigrani tu je z avtom ga popihal,

her obveznostim nasproti je sopihal,

ostali pot pod noge smo ubrali,

peš na Senovo pogumno se podali.

Govorili smo vsi kot naviti,

da res dolgčas nam ni moglo biti.

Dolgčas, a sploh vemo kaj je to?

je to hrana, je mogoč' drevo?

Le kdo bi vedel, kdo bi znal,

nas gotovo nič ni obiskal.

Že stopali smo po senovskih tleh,

pri Mateji najprej smo bili v gosteh.

Za konec še s sladoledom smo se posladkali,

nato vsak v svoj konec odcapljali.

Naučili smo par novih se stvari,

pravila bivakiranja se tu ne izpusti,

seveda pa še marsikaj so sive celice zaznale,

kar so skrbno, skrbno zapisale.

Za nami je še ena skupna pot,

še en klanovski izhod.

še en kanček naše skupne poti,

ki utrdil je prijateljske vezi.

N.S.

pru maj;)....

2009-05-01T23:56:00.004+02:00

Trška gora.... ja definitivno je blo fajn...Hvala Vam....;):)
Dušo.....haha.

Lepo je vedet, da imaš tiste ta PRAVE prijatelje, lepo je občutit, da je prijateljstvo res prijateljstvo v polnem pomenu besede..... zaupanja vredno.....cenjeno....pomenljivo v očeh....

Popolna tišina....tišina, ki pove več kot bi želela vedeti, ki pove več kot katerakoli beseda... Ta mučna tišina, ki je ne prenesem ... Ampak tudi če jo prekinem, so besede kot bi rezala po zraku... nima smisla... bolje da sem tiho...

Processia Locopolitana....

2009-05-01T23:00:00.008+02:00

Letos je bil po devetih letih ponovno uprizorjen Škofjeloški pasijon, ki ga je leta 1721 napisal škofjeloški kapucin oče Romuald. V času baroka je bila procesija oz. sprevod odigran 3-krat, potem pa do leta 1999 ni doživel ponovne uprizoritve. V tem letu pa so 13 podob oz. slik, ki jih predstavlja zaigrali v 20 prizori in tako je tudi še danes. Škofjeloški pasijon je zelo pomembno dramsko besedilo, saj se z njim začne tudi slovenska narodna dramatika. Sicer je namen še danes ohraniti srednjeveški jezik, kostume, glasbo.... tako to ostaja tradicionalna procesija v srednjevečkem prostoru - Škofji Loki.
V nedeljo, 26. aprila sem si ga ogledala in tu je en delček, ki sem ga posnela. Imam kopico fotografij, ampak teh je že tako ali tako dost tako da je tokrat na voljo posnetek. Vem, ni ravno za zlato medaljo, ker sm pač bol amater glede snemanja.....

Dan zemlje...oz. sobota.

2009-04-29T15:21:00.003+02:00

Kot veste je bil 22.aprila praznik našega, lepega okroglega planetka...ali druagče dan Zemlje. Kaj ponavadi počnemo na ta dan?? Vsepovsod še trikrat bolj opozarjajo na čistočo našega šlaneta, na onesnaževanje, na ogrevanje (to je še posebej aktualno zadnja leta)...in podobne reči.... Na ta dan potekajo tudi mnoge čistilne akcije, predavanja...in podobno....
No tut mi skavti smo zlo zavedni glede tega.... konec koncev je spoštovanje narave tudi eden od napisanih zakonov...in seveda ker je sreda ravno sredi tedna... smo mi to storili v soboto.... ko se je cel steg zbral in poprijel za delo... najmlajši so šli počistit avtobusne postaje, ostali pa smo urejali okoliš cerkve....

kosili travo....

sadili rože...

grabili....

pomivali posodo, sestavljali police oz. omare s policam, pometali... nekako tako kot pomladansko oz. generalno čiščenje se sliši...kajne?? seveda smo se med tem tudi zabavali... saj veste prijetno s koristnim...pa je vedno fajn;):)

Drugač pa.... v razmislek.... Dan Zemlje je le eden od dnevov..... ubistvu tak kot ostali...običajen....vendar pa je prav, da ga imamo, ker se vsaj takrat zares zavemo kaj vse nam daje in da je potrebno skrbeti zanjo.... vendar pa to ne pomeni, da čistimo, pazimo na okolje in podobno..le na ta dan... svet bo za spoznanje lepši, za spoznanje boljši, če bomo to počeli vsak dan...
Začne se pa tako ali tako pri malih stvareh....pobiranje oz. ne metanje papirčkov, čikov...., zapiranje vode, uporaba kemijskih čistil v zmernih količinah..... pa kaj čem razlagat...to ste že stokrat slišal.... skratka vsak dan je lahko dan (mora bit) namenjen našemu planetu in zavednosti, da smo tudi mi del nje!

Domiada....

2009-04-28T22:51:00.007+02:00

Stvar je pač taka, da kot ste že vidl sm tut u Pariz šla kljub moji kriplasti nogi. Mela sm res srečo in po enem tednu dala gips dol, šla na isti dan u Pariz in ga brez večjih bolečin preživela/doživela. Pol je blo treba it mal v šolo pogledat.... da ne pozaibm kak zgleda;)...no in četrtek je blo treba spet nekam nos porint...enostavno ne moreš zamudit ničesar....treba je use izkoristet kar ti je ponujeno...seveda če te veseli.... že ko so mi prvič rekl za domiado...ravno na dan, ko je moja noga dobila gips... sm se odločla da grem....tut če ne na športno področje...tko sm napisala par pesmic, jih poslal in šla...
Blo je fajn... zanimivo.... snežni zamet v četrtek.... namestitev....otvoritev 47. domiade...

kosilo.... popoldanske aktivnosti....glede na to, da mi ni blo nikamor potrebno it...sm se odločla da grem na likovno delavnico...
tam je nastal marsikej zanimivga pod našim rokcam....

istočasno se je v telovadnici odvijal več športnih zadevic...odbojka, košarka..navijanje....blo je res supr..naši so itak legende....živel DIC....:):).... oboji so se namreč uvrstil v finale...

pol je sledila večerja.... pa zabavn večer....in mal plesanja.... skratka zabavanja in druženja....

pač glasna..preglasna Drava, ki so se drli kar naprej.... eh bo že bolš....

spanje...ene par urc...glih tok da se lah reče da si spau;)...

Potem pa jutro....zajtrk... tekmovanje ---> finale..... naše odbojkašice PRVE.... košarkaši DRUGI....skratka... ČESTITKE in POHVALE obema ekipama...

mal plezanja;)..(sej sm pazla na nogo;))

kosilo... razglasitev rezultatov...

čakanje busa. Odhod proti Ljubljani....zapuščanje snežne pokrajine.... in vrnitev nazaj v mal toplejše kraje.

sevede je umes nastal kr precejšnje število fotk...neki jih pač lahko vidte tle....

fain je blo<3<3<3
nush tnx*

"ja sam zmija a ti si žaba žaba" je pa definitivno pesem domiade...lol...pač refren so dicarji(tipi) kr radi zapel.... LOL

...pogledi, nasmehi, pogledi...

Pariz. (14 - 19.4.2009)

2009-04-28T16:06:00.010+02:00

Noga rahlo je bolela,
ko v Pariz sem si želela.
V francosko glavno mesto šla,
je iz SŠOF skupinica.

Dolge, dolge ure smo peljali,
nekaj smo jih kar prespali.
Ravno je do dobra sonce vzšlo,
glej jo glej pariško knjižnico.

Pariz to večno mesto,
mesto zgodovine,
poglej to širno cesto,
ob njej pa mojstrovine.

In na tisoče ljudi,
črne, bele so polti.
Semaforji – kakšna čudna reč,
nizek, smešen, vendar vsak zelen in rdeč.

Avtobus nas ven spusti,
Notre dame pred nam' stoji.
Mogočna je stvaritev take katedrala,
ki Mariji svojo čast je dala.

Potem vsak v svojo stran hiti,
si ogleda kar mu duša poželi.
Nato v Saint Chapelle nas nese pot,
gotika baha se tamle not.

Skozi drevorede čudovite,
gremo z otočka Ile de la Cite.
Kava tukaj, štanti tam
in že se nadaljujej naš program.

Zberemo se skupaj vsi,
sledi ogled umetnosti.
Avantgarda reče se tej stvari,
ki nam jo Georg Pompidue predstavi.

Nato hotel in zaslužen spanec,
ki kar sam leze na oči,
v sanjah se pojavi znanec,
ki nekje drugje prav sladko spi.

Naslednji dan z veliko sreče,
Louvre k sebi nas povleče.
Še v vrsti nam ni treba stati
in prav nič čakati.

Zatopimo se v umetnine,
nato pa do največje mojstrovine.
Drenajo se čisto vsi,
da Mona Liso vidli bi.

Res car je tale Leonardo bil,
ko Mona Liso je n'rdil,
saj še vedno vsak hlepi
po tejle umetninici.

Nato v La Defense nas vodi cesta,
v sodobnejšo arhitekturo mesta.
Vse tako vesoljsko mi deluje,
preveč sodobne tu je struje.

Po Seini nas ladjica pelja,
ki napolni našega duha.

Čez mnogo mostov popeljemo se,
za konec gremo v Muse de Orsay,
kjer slavijo svojo čast impresionisti,
sprehod skozi slike po vsej pisti.

Še večerjica nas čaka,
čeprav ura pozna tikataka,
napolnimo želodčke naše,
potem se v postlo uležit paše.

Še petek, zadnji dan Pariza,
Rodin nam kipe svoje niza.
Park tu široma leži,
kar pozabiš da v Parizu si.

Ker pa Pariza brez Montmartra ni,
naše srče še to videt si želi.
Po stopničkah do Sacre Cour gremo,
spodaj pa razgled na vso pokrajino.

Po uličicah umetniškega diha,
sprehod vir je pravega navdiha.
Nakupi spominkov, šalov in slik,
baretk razglednic vseh možnih oblik.

Popoldan že je ura bila,
ko še zadnja stvar se je storila.

Peš do Eifflovega stolpa,
kjer je črncev je polna tolpa.
Vsak stolpička si želi,
črnc evro v žep dobi.

Mi v kolono se zvrstimo,
da Pariz še počastimo.
Res občutek je božanski,
ko stopaš v stolp ta gromozanski.

Sam lift je prava avantura,
ko se stvarca na vrh fura.
Čist na vrhu pa možnost velika,
da rata kakšna res huda slika.

To je stvar, ki res sem jo želela,
in naslednjič se po štengah bom povzpela,
ko me noga več ne bo bolela.

Vožnja je domov sledila,
v busu se vsaka rit je namestila.
Eni so na stolih spali,
drugi v spalkah so ležali.

Noč tako hitro je minila,
malo kaplja cesto je zmočila.
A ker v Avstriji je sonček sijal,
v Salzburg nas je avtobus peljal.

Še vožnja zdaj domov poteka,
ekskurzija pa naša se izteka.
Res sem zelo vesela,
da lahko sem z vam jo doživela.

Še vreme je skrbelo,
da dežne polke ni zapelo.
Podnevi in ponoči ta Pariz,
na nas naredil je poseben vtis.

Kljub manjšim tehničnim težavam,
je vodstvo z brihtnim glavam,
vse premlelo, določilo
in se dobro odločilo.

Tako ekskurzija lepo je stekla
in tudi mi smo dokazali,
da popotniki smo pravi,
bi profesorca Milena rekla.

SLIKAR

2009-04-10T09:35:00.002+02:00

Platno, stojalo in čopič.

Stoji sredi nereda slikar,

riše in riše res čudno stvar.

Platno, stojalo in čopič.

Črta na levo, črta na desno,

vse skupaj postaja zdaj resno.

S čopičem zmeša si tisoče barvnih odtenkov,

čopič se kar izgubi v objemu vseh členkov.

Popolnoma se prilega njegovi roki čili,

ki zvesto vsak dan posveti slikarski se žili.

Umetniške stvaritve kar kipijo in kipijo,

ko slikar izliva svojo domišljijo.

Črta za črto, pika za piko,

barva na barvo ustvarjajo sliko.

8.4.2009

2009-04-08T23:24:00.003+02:00

Dolga noč...res dolga....spanje od 22h do pol8...ne hvala...res dolgoooo... zbudim se neštetokrat...moje gibanje je zlo omejeno in počasno...kr neki skratka.... potem pa se zbudim....po štengah odberglam v dolino (beri; v jedilnico). Tam pozajtrkujem.... in tko naprej.... pol pa spet nazaj gor. Ležim, berem knjigo.... mal SMSi...nato pa zaspim za dve urce...
Pokliče Lara in mi pove o domačem branju.... no ja kr dost je tega....štir Cankarjeve knjige....jah sj to pa res ni velik....haha... ali pač...

Ležim in opazujem sonce.... prečudovit, krasen dan...jaz pa noter... ležim in lahko le opazujem pomladno prebujanje narave... brstenje dreves...živo zelene barve... vidim da nežno piha veter, ampak občutim ga ne..... po stopncah je tako dolga pot..in sama se niti ne upam iti....
potem pa je ura končno nekaj čez dve, ko grem na kosilo....in potem še z Leo malo na zrak...res je fajn...no še bolj bi blo če bi lahko tekla, skakala, hodla... ne pa le sedela na klopci... ampak tut s tem se je treba zadovoljit;):)...

Okoli 7h pa me pridejo iskat starši...in odpeljem se v Krško... pogovori v avtu..opazovanje mimobežečih hiš in ceste.... Moj mavčni odlitek je postal že rahlo umetniško navdihnjen...
Lara zate šparam plac;)

Tko, da ja....nekak bom že zdržala....najhujš je to da morm skos neki sedet pa ležat....cyo cyo cyo....pa še Pariz....??...pa avto??.... eh zgleda da se je že mogl tak zgodit..... ja in za povrh vsega še domiada....na katero sm se zdej tak al tak odločla da grem...pa tut če z gibsom..hehe...:);):)..

Skratka tko je to....zj grem pa počas v svet palčkov, vil in sanjarij...;):)....

Hvala vsem za pozornost (SMS, klici, razna pomoč...hehe;))

Lahko noč ***

Kot v Filmu.;) (7.4.2009)

2009-04-08T22:50:00.004+02:00

Čisto običajen dan. Ura 7.15 minut, ko se odpravim v šolo. Prehoditi je treba nekaj stopnic in glej ga zlomka. Zdrsne mi. Ujamem se za ograjo in zdrsim čez 5 stopnic. Zaboli me tako, da kakšno minuto kar čepim. Potem pa se odpravim naprej. Brez šepanja, le občasno zaboli.
Prve tri ure imamo risanje. Kompozicija, ki se je običajno v tretjem letniku ne riše in je zelo zahtevna. Presenetljivo dobro mi uspe in na koncu dobim 4/5. Vesela sem nato pa po stopnicah v U6. Auč, boli. Zelo boli. Komaj stopam. Umetnostna mine z mojim vzdihovanjem. Ko jamram jst je ponavad res kriza. Ampak useeno se nekako zvlečem na dvorišče, na sonček, ki prijetno sije in greje.
Lara in Sara želijo po led in ga tudi dobijo, ko sem jaz že v učilnici. Hladim nogo, ki je rahlo zatekla. Vstopi Sonja (varnostnica) in preuči situacijo. Čez nekaj minut se vrne in pove, da bodo prišli pome z rešilcom. Rešilc? KA je zj to? Sej mi ne manjka pol noge? So vprašanja, ki se potikajo po moji glavi. Močno boli, a vseeno se ves čas smejem. Potem pa vstopita reševalca in res se počutim kot v filmu...takšnem akcijskem, zabavnem... Reševalka me prime pod roko, z druge strani Lara, zadaj Sonja...reševalec pa maršira pred mano.... Premagujem stopnice in dovrišče...potem pa v rešilca....vožnja na urgenco....
12.15 prispemo...naložijo me na voziček....smejem se sama sebi, ker ne morem verjet, da je tako... vsi em čudno gledajo, ampak meni se vse skupaj zdi precej zabavno, čeprav zelo boli... Pred ambulanto gužva. Okoli 10 mogoče še kakšen več jih je na vrsti pred mano. Z Laro se pogovarjava, slikava in malo opazujeva ljudi.

Ob 14.20 me končno pokličejo in odpeljejo v ambulanto, kjer čakam naslednjih 20minut, potem pa me malo potipa se malo pošali nato pa reče: "Petnica, tetiva, gleženj." To je bilo vse...pičlih par minut...jaz pa čakam več kot dve uri.... odpelje me na rentgen, kjer čakam skoraj eno uro in potem končno pot tisti rentgenski fotoaparat...če ga lahko tako poimenujem... tam se res pošteno nasmejim, ker rentgenist ali kdorkoli že pač pove par zanimivih....

Nato pa spet čakam, čakam, čakam..... HVALA res stokrat HVALA Lari, ki je bla skos zraven mene in krajšala ta dolgi čas ter skrbela zame: " A boš pila?" "Ne." "Si lačna?" "Ne." " Boš čigumi?" " Ne, hvala."
Naenkrat pa do mene pristopi gospa v modrem...svtlo modrem da ne bo pomote...in reče: "Gips bote dobila, imate zvit gleženj." Ne, ne morem verjeti...vpraša me za ono pa tisto pa tretje.... nakr ugotovim, da bom morala tudi z rešilcom v dom, kajti drugega prevoza nimam. Solze mi silijo v oči...po glavi mi roji...Pariz, izpit za avto, ki je sedaj mnogo dlje kot bi lahko bil, vse pšportne aktivnosti...mirovanje.... o NEEEE...sam tega ne...... že sam ku tam sedim mam usega dost, ker ne morem več bit prmir, rada bi mal skočla, se premaknla... sam žal ne bo šlo.... še vedno pa se smejem, ker sploh ne morem vrjetn da je tko "hudo". Potem pa me zapeljejo v mavčarno, kjer mi dva namontirata štumf, vato, povoje in data nekaj skopih navodil. Z vozičkom se zafuram tam, kjer so me na začetku pripeljali...in potem spet čakanje, čakanje, čakanje..... opazovanje moža in ženke.... ki sta čakala zraven in se prepirala...ubogi mož, ki se mi je dobesedno smili..... bil je namreč kot ubog pes, katerega lastnik kar naprej godrnja nanj.... opazovanje reševalcev, ki so se šetali mimo......

Ob 17.15 pa sem se končno kar pogumno z berglami sprehodila do rešilca..... uh res se je že pasal vstat po tem večurnem sedenju....potem pa lepo pred DIC, kjer me je Lara (res HVALA) "zapustila"... pričakali pa sta me že cimri...in skupaj smo posedele na klopci.... končno na vetrčku, sončki.... Nato pa večerja...... in potem okoli 69 stopnic do sobe....
ampak ja počas se daleč pride....;):)

Hvala seveda vsem...za nošenje pladnjev, pranje jabk, natakanje vode, nošenje stvari...in tak naprej;):)

2009-04-02T15:50:00.002+02:00

Po gorah nežno veterček pihlja,
sonce že počasi leze za goro,
temen mrak se spušča na zemljo,
bleda mesečina se smehlja.

Zvezdice vesele se smejijo,
jezero se v soju lesketa,
ogenj svetel toplo prasketa,
daleč stran že svizci spijo.

Srce je polno zmedenih občutkov,
mračnost, sreča sta doma
spominja lepih se trenutkov,
slabe pa na strano da.

Strah jo mine, ko pomisli,
ko prikliče si v spomin,
objem njegov zares edin
in v roko vzame cvet s planin.

Ljubi in rada bi kričala,
a le potihem sebi šepeta,
mogočnim goram vse zaupa,
ponoči sanja, sanja ga.

Dedek koliko si star??

2009-03-25T15:05:00.003+01:00

Nekega večera se je vnuk pogovarjal o aktualnih zadevah s svojim dedkom in
ga naenkrat vprašal:

- Dedek, koliko let pa imaš?

Dedek je odgovoril:
- Naj pomislim malo. Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti
otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in
kontracepcijskimi tabletami.

Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še
izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja.

Človek še ni stopil na luno in niso še obstajala reaktivna letala. Poročila
sva se s tvojo babico in živela skupaj ter sta v vsaki družini bila očka in
mama.

Beseda ?gay? je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila
veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah
sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.

Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in
skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu,
ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča.

Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod
in vsako žensko z gospa ali gospodična.

Golobi in zajci so imeli svoj par, ne pa ljudje. Če je v mojih časih gospa
stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali
mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža in, če je bilo
potrebno, šli zanjo kupit vozovnico in ji jo dali.

Moški so hodili po robu pločnika, ženske pa ob stavbah. Na stopnicah je
ženskam bila prepuščena stran ob ograji; one so prve stopile v dvigalo in
prve ven ter so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil
ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska
vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali
katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sneti plašč.

V mojih časih devištvo ni povzročalo raka in dekleta so predstavljala
krepost družine in čistost za svoje može.

Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših
in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni
svobodi.

Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za
svoja dejanja in njihove posledice.

Za hitro hrano smo menili, da je namenjena ljudem, ki hitijo.
Resna zveza je pomenila, da smo v dobrih odnosih z bratranci, sestričnami,
prijatelji in prijateljicami.

Time sharing je pomenilo, da je družina letovala z drugimi, ne pa da je
delila počitniško hišico z neznanci.

Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne
govorimo. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV radio, kasete, CD-je,
DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanske ne prenosne).
Notebook je bila beležnica.

Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in
gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že
govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih
budilk. Da o videorekorderjih in videokamerah sploh ne govorimo.
Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črnobele in je za razvijanje
in razmnoževanje slik bilo potrebno vsaj tri dni. Barvnih fotografij tudi
ni bilo.

Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je to pomenilo, da je slabe
kakovosti in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan
ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.

Nismo slišali za Pizza -cut ali McDonald's, pa niti ne za instant kavo ali
umetna sladila. V trgovinah je bilo možno kupiti nekaj za 5 do 10 centov.
Sladoled, avtobusna vozovnica ali osvežilna pijača so stale po 10 centov.
Nov avto je stal manj kot 1000 dolarjev, a kdo je imel toliko denarja?

V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.

Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da
bi imela otroka.

Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star ?

- Ja, dedek. Več kot dvesto let ! ? je odgovoril vnuk.
- Ne, dragi moj, samo petdeset!

...Ups...;)

2009-03-21T23:59:00.005+01:00

Jutro..... prvič vožnja v avtošoli. Prevoženih 55km. Hitrost do 80 km/h. Kr fajn:)...Jutr pa spet...
Nato pa na Bohor.... na eno foto-avanturo...
Uživanje ob pogovorih.... ob žuborenju potočka... padanju slapa...
Čudovita... že prebujena narava, vse kaže na pomlad, a vseeno po njej diši bolj slabo.;) Stvarstvo, ki je delo božjih rok. Veter, ki te prepiha skoraj do kosti... Sonček, ki vsake toliko časa pokuka izza oblakov.
Kapniki na Bohorju. Ja tut to se najde;)...
Kapljanje in polzenje kapljic na zemljico... zamislim se nad življenjem, ki je kot kapljice, ki polzijo in se počasi iztekajo... minljivost...a hkrati večnost.
In še cvet Črnega teloha, ki je ena od posebnosti Bohorja...

Skavtsko srečanje po dolgem času. Idealno... povezanost...skupnost...pot... škoda le da nismo billi čisto vsi...

Portret... pospravljanje.... tuš... spanje.:)

Lahko noč...

sem jaz jaz...si ti ti...smo mi mi??

2009-03-20T23:34:00.009+01:00

Zadnje čase se pogovor pogosto vrti o našem obstoju.... najprej doma po gledanju neke oddaje na discovery...al pač nekje.... mal z očkotom filozofirama....

potem učne ure.... le kdo bi razmišljal o resničnem učnem načrtu... ko pa so tu veliko bolj pomembna vprašanja...in teorije vesolja, dimenzij, sanj, življenj..... to predebatiramo na dolgo in široko....potem pa vikend....v ponedeljek pa po pouku še s Kajo približno ponovimo razmišljanje.... sediva na Prešercu...zazrti na trg.... s pogledom proti Čopovi...na levo po Miklošičevi ujamem v "objektiv" košček gora.... sonce toplo boža s pomladnimi žarki....

Ali obstaja kje v vesolju zapis o preteklih obdobjih Zemlje? Popolnoma enak? To se mi zdi neverjetno... kako se lahko nekje sedaj dogaja ravno to kar se je pri nas v kameni dobi... Kje bi to imelo smisel, da bi se dogajalo čisto enako? Oh, dolgčas...prav zagotovo ni tako.... in časovni stroj? Potovanje v preteklost in videti točno tisto kar se je že zgodilo? Ne verjamem.... NEkje v vesolju pa le obstaja nek zapis... Je res? Težko verjamem...mislim, da je blo in šlo. Že možno, da nekje doživljajo takšen razvoj kot smo ga mi npr. v Srednjem veku šele sedaj... ampak, prav zagotovo ni enak...in ali so to ljudje...so takšni kot mi?? Merijo čas? Ali živijo glede na sonce in ne merijo sekund, minut, ur, dnevov.... potem pa, če se dobro spomin so se v oddaji pogovarjali, da delajo na tem, da bodo lahko ukrivili čas.... vedno manj mi je jasno..nič ne verjamem... moje teorije o vsem skupaj so povsem drugačne... Zakaj bi ukrivil čas?? Če pa niti ne vemo če obstaja... kaj če je to le ena od izmišljotin človeštva in drugače sploh ne obstaja? Mogoče je vesolje brezčasen prostor....in saj res....kje se konča? Oz. če je neskončno kam je postavljeno? Ali ima svoj prostor? Ali kje se nahaja...saj kar brez prostora si je vse skupaj težko predstavljati.....

Pa mi... Ali smo to res mi mi? Kaj če se naše resnično življenje odvija skozi sanje? Ali pa šele v nebesih? Ali smo le v določeni dimenziji in bomo potem preskočili v drugo ter tam uživali brezčasnost. Pa ostala živa bitja, ki si jih tako prizadevamo najti na kateremkoli planetu...kaj pa če so med nami?? Kaj če sedijo ob nas, a jih ne vidimo, ker so v drugi dimenziji, ki jih naše oko ni sposobno zaznati.... Najbolj grozno pa je, če pomislim da mogoče oni lahko zaznavajo naše kretnje in se nam smejejo...nas zafrkavajo..mi pa tega ne vemo? Smešno. Zmedeno.

No bo mislim, da kr dost zaenkrat za tej naše možgančke. Če bo predolgo pol itak ne bo nuben prebrau. Tko da... dost za enkrat.... Če ma slučajno kdo kake teorije razvite.... sem jih zlo prpravljena brat...poslušat...;):)...da lah še kej pokomentiram;)...Tko da na dan z besedo:):)...

Firbčno razposajena in filozofsko nastrojena Tjaši:)

A sanje so... ker sanje vedno ostanejo!:)

2009-03-08T22:23:00.003+01:00

Bilo je lepo.<3

Želim vam deklice, dekleta, žene, ženske lep praznik... kolikor ga je pač še ostalo;):)

P.S.: Trenutno sem v časovni stiski... sicer pa imam že zanimivo zadevo... o kateri upam da bo kdo imel kakšno mnenje..;)...

Do takrat se pa lepo mejte;)

"Istra....je kot človek"

2009-03-05T23:01:00.005+01:00

Ura je 4 zjutraj.... budilka me vrže pokonci... hitro se filam s kosmiči in navlečem nase cote...s komaj odprtimi očmi se odpravim proti šoli....

Trenutno je stanje takšno in sotji tako, da so tla mokra in spolzka, a ozračje je le oblčano brez padavin. Spravimo se na bus... potem pa odpeljemo iz sive Ljubljane proti hrvaški Istri... vreme je vedno manj obetavno... spanje... ob prebujanju pa že opazim prve kapljice na oknu....

Počasi že zagledamo Istrsko grmičje...fliš....in hribček s cerkvo posvečeno Mariji Magdaleni... tejle mesteca v Istri izgledajo kot ene tortice s svečko.... pravi profesorica...in dejansko res.... ustavimo se v Buzetu.... čas za kavico... vstop v lokal...in prvo kar opazimo .."aja, saj res tu lahko kadijo".... zakajen lokal... nekateri le na wc...drugi še na kej tekočga.... potem pa se povzpnemo na hribček... in tam narišemo eno takšno 'mokro' skico.... pod marelo..ubisvu v nekem zazidku...stojim...rišem...fotografiram...se smejem... vsega po malem....

... avtobus.... dežuje.... odločijo se da z risanjem arhitekturnih skic ne bo nič.... namreč preveč dežuje.... in že tako je vse mokro.... torej je vse namenjeno bolj ali manj le ogledu....

peljemo se po aleji gogoljševikov...ali pač nekaj takega.... ki ima 11 postaj...in 11. postaja so vrata v najmanjše mestece na svetu..Hum.... ki ima le 32 prebivalcev..in eno samo ulico....

Naslednja postaja je Rovinj.... tam imamo nekaj časa zase.... veter piha in veselo obrača marele....ter seveda polomi kakšno špriklo... ampak zabavno je.... luže...potoki po kamnito tlakovani cesti.... srednjeveška arhitektura..... morje....valovi...galebi....Nutella...in kruh z okusom po kislem....

naša zadnja postaja pa je še Poreč.... celo dež neha padati po celodnevnem namakanju....
tam si ogledamo starokrščansko baziliko.... zanimiv kasetiran strop.... arkade.... stebri z zanimivimi kapiteli....

mozaiki.... oltar z baldehinom.... veličastnost sakralne umetnosti skratka.....

potem je zopet nekaj časa... naredimo nekaj posnetkov.... potem se zglasimo v bistroju Dali... kjer popijemo kakav...in gremo na starodoben WC s sodobnimi elementi... muzika je ravno fina...kr poznam jo...hehe... pač hrvaške..dalmatinske..;)....

nato pa še malo za morje....pogovor z nekim domačinom....

za konec pa zopet proti avtobusu....

dež spet neusmiljeno lije... ampak to ni ovira..... Odpeljemo se v Ljubljano... in prispemo precej pred predvidenim časom....

Zato šprint v dom...in šprint pakiranje...in šprint na postajo.... in hitro po burek..... slasten in okusen.... na vlak.... ter v Krško....

jutri pa lepo doma...:):)počitek in uživancija...

in res cel dan se mi poje pesmica..... "če pa dež padal bo, če pa dež padal bo in vse namočil bo, in vse namočil bo...če pa dež padal bo, če pa dež padal bo, vse le še bolj zabavno bo...":):)....

Tjaša Čušin:)...po ta novem..;)

Podaljšana nedelja;)

2009-03-01T22:26:00.005+01:00

Nekaj slikic.... nastalih med 1. postnim pohodom na Libno:):)

Po le tem..pa še mal roštiljade....

tko pa zgleda k čakaš d se speče....;).... ˝ku u fabrki!˝

P.S.: Kej bolj produktivnega okol pisanja pride..... ko bo mal več časa za to;)... Zdej je treba namreč v pančevo deželico pogledat kaj se kej tam dogaja... Jutro bo kmalu tu...in vlak bo že čakal, da me odpelje v Ljubljano.... počitnic je konec.... ble so fenomenalne...ampak zdej bo pa treba spet mal poprijet za delo;):)...

Petek, dan za zadetek:)

2009-02-27T22:02:00.006+01:00

Ob 11.15 iz Brega....

čez Sv. Jošt na Lisco.
Pogled z vrha na naše prelepe zasnežene gore in planine.

Oblaki in veter v laseh. Severna stran pač. Medtem na drugi strani sije sonce.

Potem pa po poti markirani s srčki... Le kdo se je spomnu na srčke...kje so dobre stare markacije??

do cerkvice na Sv. Lovrenc. Tam pozabim svoje sončne očale. In jih sedaj ni več... pri meni seveda;):)
Sledi še spust med pomladanskimi cveticami.... kot so zvončki, teloh, trobentice, žafrani....

Potem pa v avto...in domov:);)