Stuff.

Dan za v zgodovino ...

2008-09-02T21:43:00.003+02:00

... je 2. september 2008, ko je GF dobila delovno knjižico!

Pri tem seveda ni šlo brez povišanega srčnega utripa z moje strani. Ko sem na Upravni enoti pridno čakala, da pridem na vrsto, me je zelo breobzirno in nesramno v stilu "jazsemstarainbogainničnevem" prehitela starka z berglo. Če ne bi gospa imela 100 let in bi me bilo strah, da jo kap ali pa da me z berglo po glavi, prisežem, da bi bi ji ****** *****. Ampak s tem še ni bilo konec zapletov. Včasih se mi je zdelo, da s tem, ko omenjajo funkcionalno nepismenost Slovencev, pretiravajo. Obrazec z navodili pač zna izpolnit vsak, ki ima IQ višji kot številko noge. Ampak znanstveno dokazano temu ni tako. Ugotovila sem, da tudi sama sodim med funkcionalno nepismene državljane. Med izpolnjevanjem petih polj sem namreč gospo za okencem trikrat vprašala za dodatna navodila. In bila pri tem hvaležna, da se prijavljam kot gimnazijski maturant in ne kot univerzitetni diplomiran nekaj :)
No, najbrž to predstavlja še en dodaten znak, da se staram. Kot da večje število kg, izrazito manjše število žurov in podaljšanje prebolevanja mačka iz nekaj ur na nekaj dni ni dovolj. No, zdaj je uradno potrjeno, da se poslavljam od študentskega življenja. Čeprav pogodba z moje strani še vedno ni podpisana (direktor jo je podpisal, še preden sva njegov odhod proslavljala 16 ur - kasneje bi se gotovo premislil :) - mogoče upam, da se nekega dne zbudim iz nočne more in imam spet 19 let. Hkrati pa še vedno obstaja možnost, da ne naredim zdravniškega pregleda ali pa letalo strmoglavi nekje nad Ženevskim jezerom ali Sredozemskim morjem (LOL, dvomim, da bomo nad tem sploh leteli, ampak kdo ve :) in se tako "strašno resnemu in odgovornemu" (citiram K. :) delu življenja izognem. Nepoznavalec bi iz napisanega lahko s precejšnjo statistično verjetnostjo zaključil, da se staram. Ampak kdor me vsaj malo pozna, bo vedel, da se bistveno ne bo spremenilo nič. Še vedno bom furala last-minute lajf stajl (račun za mobitel ni plačan in v službi moram oddat ure za junij, julij in avgust :), gospodinjska opravila mi ne bodo nič bolj pristajala, še vedno bom nestrpno čakala vsak nov del One tree hilla, žurke pa se bodo s tedenskih terminov preselile na vikende. In že komaj čakam, da se v ta moj "urnik" preselijo tudi vsi moji bližnji.

Nujno, ampak res nujno pa moram omenit naprednost Filofaxa, ki v 21. stoletju (za pozabljivce, piše se leto 2008!) kljub elektronskemu indeksu zahteva vpis vseh ocen v navaden indeks. Ko grem naslednjič na fax - bila sem včeraj in danes, moram pa it še jutri, pojutrišnjem in v ponedeljek - bom s seboj vzela gosje pero in črnilo, da bom bolj v njihovem stilu. Pfujjebemti!

I'm back (on track)!

2008-08-27T22:45:00.003+02:00

Ne, nisem ostala v kampu. In ne, ne kupujem večjega šotora :) Ampak grem raje kar po vrsti, ker je bilo minule obdobje kar pestro.

1. Počitnice: Morje in kampiranje je bilo super. Čeprav sem se nameravala pred odhodom oglasit na blogu, mi ni uspelo, kajti na mojem telefončku se komentarje lahko le prebira, pisat jih pač ni mogoče. In nasvete sem večinoma upoštevala. Večinoma zato, ker se mi jarka okrog šotora res ni dalo kopat :) Ampak bi ga, če bi bila vremenska napoved drugačna. Tako pa je bilo vse dni supersončno. Na svetilko me je prijazno opozorila N., ampak je na koncu nenamerno ostala doma. In to je bila praktično edina stvar, ki je manjkala. Moram pa popljuvat Turbo maximus (pffffffuuuuuj!!), ker me je zaradi njega dva dni bolel vrat, o tem, da sem se vsako noč zbudila z ritjo na tleh (glavo pa približno pol metra višje), pa ne bom niti razlagala. Skratka, kampiranje še, vendar z lučko, novimi klini in brez Turbo maximusa.

2. Blogersko življenje: Vem, da tega nihče ne bo verjel, ampak vse poste tistih blogerjev, ki jih berem, sem tudi prebrala. Večinoma je bilo to kar v mojem Thunderbirdu, ker je bilo tako najhitreje (in zato tudi brez komentarjev z moje strani). Z gromozansko zamudo torej želim Bonny in N. vse najlepše za rojstni dan, verjamem, da tako pozno voščila še nista nikoli prejeli :) V prihodnjih dneh pa se bom počasi vrnila na stare tire in pametovala tudi drugje :D

3. Služba: Odkar sem prišla nazaj z "mini dopusta", delam kot nora. Spremembe se dogajajo na vseh nivojih, ljudje odhajajo, zato vsak drugi dan praznujemo. Kar posledično pomeni, da tisti, ki ostajamo (ali bolje prihajamo), do 12h intenzivno delamo med 12h in 15h zbiramo ideje za darila, po 15h pa pijemo. Pogodbo o zaposlitvi imam že na mizi in čaka le nše a moj podpis. Nekako skušam to odložit za čim dlje časa. No, do jutri :) Lepo je bilo študentsko življenje, dokler je trajalo.

4. Fax: Diploma je oddana (tu je čas za pohvale in podobno). To sicer pomeni, da jo bom verjetno mogla še 84x popravljat, ampak glavno, da je večina dela opravljenega. In kamen odvaljen.

5. Dopust: Glavnina me še čaka. Sredi septembra letiva - iz Benetk v Berlin, iz Berlina v Barcelono in nato nazaj v Benetke. Načeloma se letenja ne bojim, ampak po vseh nesrečah v zadnjem tednu me že pošteno skrbi. Vse to pomeni, da bom na žalost zamudila koncert Coldplay-ev, imam pa to srečo, da bo v šestih dneh bivanja v Barci njihov nogometni klub igral tekmo doma. Če bo kdo videl osebo v zadnji vrsti stadiona, ki obsedeno maha v kamero, bom to jaz.

6. Družina: Po napornem vikendu, ko smo na počitnicah gostili mojo teto (ki se neznancem rada predstavlja kot moja starejša sestra, obnaša pa se kot precej mlajša sestra, ko mi na Facebooku pošilja otročja sporočila in se v prostem času pretvarja, da je Djula iz Tuzle) in njena dva otroka (dojenček, ki praktično ne joče, in njegov osem let starejši brat, ki je mnenja, da je "sol bela smrt"), je samota v ljubljanskem stanovanju pravo olajšanje ... In še enkrat več se je potrdilo moje predvidevanje, da sem glede na prejete gene precej normalno dekletce.

7. Prosti čas: a zgleda, da ga imam? :)

Tabornica Glista

2008-08-14T16:45:00.002+02:00

Nekateri si morja ne predstavljajo drugače kot v kampu. Jaz pač ne. Mogoče bi kdo rekel, da sem fina princeska - še ne dolgo nazaj si namreč niti predstavljat nisem mogla, da bi si kopalnico delila z več kot 3 ljudmi (po silah razmer v študentskem domu). Ampak sčasoma sem pristala na trdnih tleh in ko sem za Miklavža dobila darilo, ki je vključevalo spanje v hotelu s skupno kopalnico, ni bilo več izbire. Spopasti se ali ostati doma. Jasno je, da sem preživela in da izkušnja še zdaleč ni bila tako grozna. Celo tako nemoteče je bilo, da se je kasneje še kdaj ponovilo. Mogoče pa sem s tem premagala tudi odpor do kampov. Kajti še nikoli, častna Titova, nisem še spala v kampu. Niti v šotoru niti v prikolici. Weirdo? Yes, that's me.

Kot osnovnošolka k tabornikom nisem hodila. Vedno se mi je zdelo, da so tam samo deklice, ki so bolj podobne fantom. In vedno so imeli neke čudne načine sprejemanja novih članov. V spominu mi je ostalo, da je bilo treba pojesti surovo jajce. Yuck. Princeska se je temu raje izognila. Prav tako z družino nismo nikoli kampirali - hoteli ja, apartmaji ja, kampi nikoli. Enako s prijatelji in BF. Ladje, jadrnice, hoteli, bungalovi, kočice, vse, le kamp ne.

Ampak zdaj je kocka pokazala na kamp. Pravzaprav sem bila pobudnica kampiranja sama, ker imam občutek, da je pri 24-ih res že skrajni čas, da preverim še edini nepoznan način bivanja na morju. Sedaj me šotor čaka na hodniku. Ne vem niti, kolikim osebam je namenjen, kaj šele to, kako se ga postavi. Imam tudi spalno vrečo in kopalke. S tem pa bom že nekako preživela. In seveda s tremi izkušenimi "taborniki" :) Upam le, da moja izkušnja ne bo podobna Bonny-jini - vse ostalo prenesem z nasmehom. Pa še to - nasvete sprejemam z največjim veseljem (grem šele v soboto) :P

Oooohhhh!

2008-08-10T10:27:00.001+02:00

Ob pregledovanju neke spletne strani, so iz mojih ust prihajale samo nedoločne besede v stilu "iiiiiiii", "oooooo" in "uauuuu" ter nesporni izrazi navdušenja v obliki kriljenja z rokami ter izmeničnega odpiranja in zapiranja ust. Zdaj vem, kam bom v prihodnje hodila kupovat darila. Če pa koga slučajno zanima - čisto vse bi imela :) Pa da ne bom samo "govorila", še malo slikovnega materiala:

Etui za očala, ki sem ga dobila v dar iz Pariza. 12€.

Zvonec za kolo, ki si ga bom kupila takoj, ko v mesto pripeljem svojega starega Ponyja (če ga doma niso zabasali v smeti!). 12€.

Najdražja stvar v kolekciji. Ampak prelepa. 170€.

Če moram izbrat samo eno stvar, izberem to uro. Oooohhhh!!"Samo"58€.

Najbolj simpatičen toaster na svetu. 49€.

Mogoče pa moj dežnik le ni najlepši :) 20€.

Da je pisana tudi kopalnica pa še fen. 38€.

Žepu bolj prijazno mini ogledalo. 10€.

In tako naprej ... Vsaka stvar je v 5 do 10 različnih vzrocih, na voljo pa so stvari za kuhinjo, vrt, domače živali, kozmetiko in celo nekaj nakita. Če so vam objavljenje stvari vsaj pol toliko všeč kot meni in če imate kako uro prostega časa, potem vse ostalo najdete tule - Pylones. Naj ne bo odveč ponovno opozorilo, da zna stran zasvojiti. Jaz se namreč nikakor ne morem odlepit od nje. In kar je najbolj kul - baje se vse to po novem lahko kupi v Nami!

Stand-up me je zasvojil

2008-08-07T22:03:00.000+02:00

Včeraj zvečer sem neverjetno hitro dokončala objavo o praznovanju prvega rojstnega dne, ker se mi je mudilo na Trnfest. Čeprav nisem velika ljubiteljica kulturnih prireditev ali koncertov alternativnih skupin (sem spada vse, kar je meni neznano :), me včeraj ni bilo težko prepričat, da se odvlečem v Trnovo. Na sporedu je bil namreč stand-up, in to s Perico, Tinom in Vidom. Spomnila sem se Bonny, ki jih je opevala v svojih postih in si rekla, da tega ne smem zamuditi.

In bilo je super. Vzpenjanje na konice prstov mi sicer ni pomagalo, da bi videla na oder, zato pa sem si, čeprav smo bili nemogoče natlačeni, z izkušenim komolčenjem izborila toliko prostora, da sem na trenutke celo vdihnila svež zrak. Od smejanja me je na koncu bolel trebuh, tako da obisk iz srca priporočam. Prva priložnost bo že naslednji vikend, ko bo na Ljubljanskem gradu Panč - Festival stand up komedije. Meni osebno pa je zelo zanimivo tudi to, kako na nastope gledajo sami izvajalci. Nekaj o tem, si lahko preberete na blogu, ki ga piše Perica - pogled z druge strani dogajanja.

Nujno pa moram omenit še to, da novo fizuro preklinjam iz dna duše. Danes sem si ponovno poskušala uredit naglavno okrasje, ker sem prav v ta namen kupila novo krtačo. Toda razporeditev okrogla krtača v levi roki in prižgan fen v desni se pri meni ne obnese. Že pri prvem potegu s krtačo mi je uspelo lase tako zavozlati, da krtače nisem več mogla odstranit z las. Najprej seveda nisem paničarila, po desetih minutah cufanja in bolečin v rokah pa me je začelo že malo skrbet. Kaj pa zdaj? Prva ideja - stric google, ki mora poznati odgovore na vsa vprašanja. Dobim celo en zadetek na strani www.smrklja.si (že to je dovolj zgovorno :). Vsa vesela (da osvežim spomin - s krtačo v glavi!) se lotim branja. ... hotela uredit frizuro ... bla bla bla ... krtača ... bla bla ... se mi zamota med lase ... ne gre ven ... pokličem mamo ... bla bla ... krtača ne gre ven ... ostrižemo lase ... hm, sem prav prebrala?! Ostrižemo lase? No fuckin' way! V tem trenutku mi že pošteno zakuha. Najprej sporočim kolegici, da bom na kavo zamudila, nato pa se lotim - las po las. 30 minut!! Zaključek: izredno boleče lasišče, lijak, poln las, krtača (polna las) v smeteh. Jaz pa na kavo, zabavat kolegico s svojimi prigodami.

Očitno frizerka ne bom nikoli :)

Praznujem prvi rojstni dan

2008-08-06T19:17:00.003+02:00

Oziroma ga praznuje moj blog. In čeprav me prsti močno srbijo, da bi objavila čisto nekaj drugega, bo današnji post namenjen obletnici. Čestitke, dragi Stuff.!

Pa poglejmo, kaj vse se je nabralo v tem letu.

Prva objava je bila, milo rečeno, bedna. Ampak vsak začetek je težak. In takrat pravzaprav niti sama nisem vedela, o čem bi na tem prostoru tekla beseda. Tudi zato so prevladovale slike.

Nadaljevalo se je z objavo, pri kateri se pojavi prvi komentar, ki sicer časovno ni bil prvi (oh, kompliciram!), ampak kasneje sledi prvi zaresen komentar od enega najbolj popularnih blogerjev, juhu!! :) Takrat še vedela nisem, da se na komentar spodobi odgovorit. Po dokazih sodeč sem za to ugotovitev potrebovala 11 (!!) dni. In objave so se počasi počasi začele boljšat ...

Sledilo je negodovanje nad ljubljanskimi srednješolci (prvič), kar je povzročilo, da je blog nekoliko oživel. Iz negodovanja nad ljubljanskimi srednješolkami (drugič) pa je nastal cel prototip povprečne srednješolke. No, zdaj šele vidim, da sem nekaj pomembnega izpustila - predvajanje butaste glasbe na ves glas na polnem avtobusu/vlaku je zaščitni znak PLS!!!

V nekem obdobju sem na blog pisala večinoma samo takrat, ko me je nekaj hudo spravilo iz tira. Recimo roke, ki jih nisem mogla več premikat (to mora biti nekje dokumentirano, ker maščevanje še sledi :), a jih nihče ni hotel zamenjat z mano. Ali pa malo melanholije in jokanje s pomočjo Kurta, kar je definitivno pomagalo. In seveda napadi besa nad wannabe prijaznimi & ustrežljivimi prodajalkami - žabe so še vedno v omari, nikoli nošene. Kdor jih želi, naj se oglasi v komentarjih (so bordo barve, znamke Polzela, št. 3 :).

Da pa energijo spremenimo v pozitivno, še kaj bolj zabavnega, na primer evforični trenutki ob podaljšanju absolventa (fino je bilo!!), s čimer sem se še za nekaj časa izognila temu (me pa čaka v zelo bližnji prihodnosti).

Za intermezzo malo glasbene podlage (na You tube-u, ker tale tu ne deluje več :(), ki zagotovo izvabi nasmešek na ustnice (še enkrat opozorilo - odsvetujem prepogosto poslušanje komada, ker se zna zgoditi, da si ga boste nevede prepevali v neprimernem okolju - za dokaze, nasvete in ostale informacije vprašajte Lauro :)

Vmes so se dogajale tudi ekskluzivno senzacionalne zadeve, ko sem se, priznam, smejala še cel teden. Do solz. Predvsem na naslednji del:

teoo pravi ...: ajoj:D
Bonny pravi ...: OMG, Teoo, živjo! :blush:

LOOOOL!

Pa še spomini na ene najboljših žurov v tem obdobju. Decembrski party month je pustil posledice predvsem drugi dan (najhujšega mačka ever pač ni mogoče pozabit), junijski geek party pa je bil prav tako dogodek presežkov, ki si je zaslužil svojo objavo.

Naj omenim, da smo se na blogu tudi razkazovali. Zaradi nesojenih novih čeveljcev sprva stare balerinke, kasneje pa še mozaično podobo same Gliste.

In če zaključimo s presežki - objava, ki ima največ komentarjev, je v bistvu žalostna, ker se nanaša na moje neobvladovanje časovnih omejitev in se grda navada od takrat ni spremenila niti za milimeter (prav danes sem plačala oba računa za telefon - junijski & julijski - naenkrat :) Podobno velja za podedovane gospodinjske lastnosti. Ah ... škoda besed.

Pa še pomemben podatek - v tem času sem v živo spoznala dve super mega kul blogerki, Katjo & Bonny, na FB pa imam od danes naprej novo prijateljico Carmen. Vsi ostali pa ste me neštetokrat nasmejali in ne dvomim v to, da bom prej ali slej spoznala vse. Pa naj kdo reče, da blog ni kul?!

Oblačila slovenske olimpijske reprezentance

2008-08-05T19:28:00.009+02:00

V mrzlici pred začetkom Olimpijskih iger 2008 se za pravo gospodično spodobi, da pokomentira vsaj oblačila športnikov, ki bodo v Pekingu zastopali našo deželico. Če povem čisto po resnici, se temu na vse kriplje upiram že dobra dva tedna, ampak OI že trkajo na vrata in misel na naše športnike mi ne da spati. Začelo se je s tem, ko sem na RTV-jevi strani brala novico o predstavitvi naše reprezentance in zagledala spodnjo fotografijo:

Moja prva misel je bila: "OMG, a je ta Iztok Čop slep?! Kaj za vraga pa se je oblekel?"

In naredila sem mu krivico, kajti naslednje fotografije so jasno pokazale, da so ta oblačila uradna oblačila slovenske olimpijske reprezentance. Oh jej. Ne, niso mi všeč. V resnici so mi ... grda. Zakaj?
-- Svetleč suknjič - zdi se mi, da je bilo to moderno kakih 5 let nazaj.
-- V izrez - ne prenašam ga.
-- Svetleča majica - spominja na disco fever.
-- Zlat svetleč napis na svetleči srebrni majici - bolijo me oči.

Uradna razlaga:
Svečana oblačila so že tradicionalno oblikovali in izdelali v Muri, ki za podobo slovenskih olimpijcev na igrah skrbi vrsto let. Predvsem Olimpijske igre so odlična priložnost, da modna znamka kot uradni opremljevalec olimpijske reprezentance predstavi nove modne smernice, ki se odsevajo v kolekcijah njenih blagovnih znamk. Celotna podoba, katere avtorica je modna oblikovalka Zvezdana Serec, je umirjena, njena zasnova je nova, modna, a obenem precej "casual". Tako tkanine kot tudi usnje so obdelane z leskom. Prehaja od srebrne proti obarvanim zlatim tonom, do sivih, zelenkasto zlatih in naravnih tonov.

Ko sem kasneje zadevo še malo raziskovala, sem prišla do naslednjih zaključkov.

1. Obleke na manekenskih postavah in ob pravi svetlobi ne izgledajo več tako grozno. Dokaz:

2. Ženske obleke so očesu malenkost bolj prijazne kot moške. Dokaz:

3. To pa še ne pomeni, da kroj vrhunskim športnicam paše. Dokaz:

4. Ampak še slabše se godi vrhunskim športnikom. Dokaz:

5. O ostalih članih odprave (verjetno gospod na desni ni tekmovalec, ali pač?) je škoda izgubljati besede. Dokaz:

6. Celo Vasilij Žbogar zgleda ... hm ... prismojeno. Dokaz:

7. Očitno se z mano strinjajo tudi olimpijci. Dokaz:

"Slovenski športniki, ki so jim oblačila namenjena, pa nad njimi niso najbolj navdušeni. Na predstavitvi slovenske olimpijske delegacije v ljubljanskem hotelu so se pritoževali predvsem nad barvami, ki naj ne bi bile razpoznavno slovenske, motilo pa jih je tudi to, da je ime Slovenije na oblačilih napisano premajhno." (vir: www.rtvslo.si)

Za piko na i bo ista oblikovalska ekipa izdelala oblačila tudi za košarkarsko reprezentanco. Komaj čakam!

Vir fotografij: www.rtvslo.si, www.olympic.si pa verjetno še kaj :)

Makeover!

2008-08-04T15:50:00.003+02:00

Moja glava je dobila novo frizuro (vprašanja in komentarji na to temo so prepovedani :), moj blog pa novo preobleko. Prejšnja mi je bila zelo všeč, ampak tale ... tale pa trže gate! Vprašanja in komentarji na to temo so dovoljeni :) Stran v Internet Explorerju 6 zgleda nepravilno, zato vsi tisti, ki še uporabljate IE 6 - skrajni čas je, da greste v korak s časom in se ga znebite. Vse zahvale gredo k BF.

Pa še kratka omemba vikenda. V Strunjanu sem se na območju enregijskih (energetskih?) točk napolnila z energijo. Naj omenim le to, da so ostali kopalci na plaži verjetno mislili, da se mi je zmešalo, da sem se postopka že v osnovi lotila narobe in da v to sploh ne verjamem. Če je dejansko kaj delovalo, ne vem. Najbrž učinek ni razviden predvsem zato, ker tam ni na voljo nobene točke, ki bi se nanašala na pridnost, vztrajnost in delavnost. Torej, če ima kdo posebno energijo/žavbo/vaje/nasvet/karkoli, je zelo dobrodošel in ga sprejmem odprtih rok. V nasprotnem primeru se lotim študiranja Feng shuia - nekaj pač mora biti na tem svetu, da me spravi v akcijo.

Trenutek odločitve

2008-07-31T12:35:00.005+02:00

V soboto sem naročena pri frizerju --> celostna preobrazba, striženje in barvanje. Načrt je, da na koncu izgledam nekako takole:

Ozioma takole:

Ali pa takole:
Nikoli nisem bila oboževalka Nicole Richie, ampak treba je priznat - najboljša stvar, ki jo je v življenju naredila, je bila odločitev za tole spremembo frizure (kar itak najbrž ni bila njena ideja :). In vem, da je paž soooo last year, toda treba je poskusit. Z novo kolekcijo oblačil, ki jo bom (srčno upam) privlekla iz Barcelone, bom a whole new me. Na sploh je trenutno čas odločitev, takih in drugačnih, lažjih in nekoliko težjih. Pravkar se pripravljam napisat mail, v katerem se bom na prijazen način zahvalila za ponudbo za službo. In jo zavrnila. Pa čeprav redna zaposlitve sploh nimam. Jap, takle mamo ... (rečejo Gorenjci al kdo že? :)

In da ne pozabim omenit - seveda NE BOM blond. Ker mi ne paše in ker bi za moje lase in za frizerja in za denarnico to pomenilo smrt. Sprejemam pa različne predloge. Še je čas, da se premislim :)

Pa še nekaj - a za tako frizuro potrebujem likalnik?

Moja je Relax, katera je pa tvoja?

2008-07-24T18:06:00.002+02:00

Priznam, spet si sposojam. Tokrat na Chiarinem blogu (vredno branja). Nisem se mogla upreti, ker me je res zanimalo, kateri komad je bil No. 1 ob mojem rojstvu (in vseh naslednjih praznovanjih). Očitno začetek februarja ni ravno čas, primeren za hite :)

Torej najprej zmagovalec:
1984 On your birthdate the No. 1 single was Frankie Goes To Hollywood - "Relax"

Oh ta osemdeseta:
1985 On your 1st birthday Elaine Paige & Barbara Dickson - "I Know Him So Well"
1986 On your 2nd birthday Billy Ocean - "When The Going Gets Tough, The Tough Get Going"
1987 On your 3rd birthday Aretha Franklin & George Michael - "I Knew You Were Waiting (For Me)"
1988 On your 4th birthday Tiffany - "I Think We're Alone Now"
1989 On your 5th birthday Marc Almond with Gene Pitney - "Something's Gotten Hold Of My Heart"

Mladost:
1990 On your 6th birthday Sinead O'Connor - "Nothing Compares 2 U"
1991 On your 7th birthday The K.L.F. featuring Children of The Revolution - "3AM Eternal"
1992 On your 8th birthday Wet Wet Wet - "Goodnight Girl"
1993 On your 9th birthday Whitney Houston - "I Will Always Love You"
1994 On your 10th birthday D:Ream - "Things Can Only Get Better"
1995 On your 11th birthday Celine Dion - "Think Twice"
1996 On your 12th birthday Babylon Zoo - "Spaceman"
1997 On your 13th birthday L.L. Cool J - "Ain't Nobody"
1998 On your 14th birthday Aqua - "Dr Jones"
1999 On your 15th birthday Armand Van Helden - "You Don't Know Me"

Novo tisočletje:
2000 On your 16th birthday Gabrielle - "Rise"
2001 On your 17th birthday Limp Bizkit - "Rollin"
2002 On your 18th birthday Enrique Iglesias - "Hero"
2003 On your 19th birthday Tatu - "All The Things She Said"
2004 On your 20th birthday LMC vs U2 - "Take Me to the Clouds Above"
2005 On your 21st birthday Elvis Presley - "It's Now Or Never (re-issue)"
2006 On your 22nd birthday Notorious BIG featuring Diddy, Nelly, Jagged Edge & Avery Storm - "Nasty Girl"
2007 On your 23rd birthday Mika - "Grace Kelly"
2008 On your 24th birthday Basshunter featuring DJ Mental Theos - "Now You"

Kot kaže, sem se življenja začela zavedat tam nekje okrog 6. leta, ker mi je bila sprva poznana pesem šele Nothing compares. Ampak potem ko sem šla na You tube čekirat vsako posebej, sem ugotovila, da večino dejansko poznam. Ampak še vedno ne gre za moj stil glasbe. Če že, izberem Frankie goes to Hollywood, Sinead, Gabrielle in Miko :) Prosim lepo - Spaceman & Dr. Jones?!? :)

Za vaše rojstne dneve pa si poglejte tukajle.

Imamo Wii!!!

2008-07-23T21:11:00.005+02:00

Danes sem se v Muellerju olajšala za 249€. Pustila sem jih gospodični Ameli, ki je imela tako dolge nohte, da je imela težave že pri tipkanju zneska v blagajno. Pravzaprav moram preverit, da nisem zaradi tega plačala kakšnih 100 evrov preveč. Vse to za Wii. Ja, draga zabava je tole. Na vprašanje, ali je vredno, ne morem še odgovorit. Upam, da bo. Zaenkrat mi je jasno le to, da vsa opozorila o tem, kako je priporočljivo pred igranjem stvari okrog sebe umaknit, niso odveč. Moja lava lučka je namreč že poletela (in preživela). Wii sport pa je športen v pravem pomenu besede. Po treh partijah tenisa je bil moj gleženj že na pol zvit, po treh boksarskih dvobojih pa sem šla lahko samo še pod tuš - ker sem se v resnici tako spotila. Saj vem, da se Wii lahko igra tudi sede na kavču, ampak jaz se v igrice pač vživim. In hočem nasprotnika knockoutirat za vsako ceno (predstavljam si, kako zabavno je to za vse sosede - glede na to, da sem v prvem nadstropju, brez zaves, z oknom, obrnjenim na ulico :) Pa še en zaključek lahko potegnem: Wii lajša vse tegobe - prehlad je izginil v tistem trenutku, ko sem prijela v roke nunchucka. Se pride kdo igrat?

Pa še pojasnilo, če se je slučajno kdo spraševal, kje se GF potepa. Dejstvo je, da je pogostost mojih objav na blogu premosorazmerno povezana s količino prostega časa, ki je odvisna od dela. Poleg vsega je po žurkah, ki obsegajo delovnik povprečnega evropskega človeka (s tem, da se pri meni slednji začne ob 9h zvečer in konča ob 5h zjutraj), pri mojih letih za okrevanje potrebno kaj več kot eno popoldne in spanje do 16h. Glede na to, da imam jutri dela prost dan, je verjetnost za novo objavo ... ogromna. Če si pri golfu ne izpahnem rame, seveda :)

In še omembne vreden podatek: moj BF ima po mnenju Wii-ja kondicije približno toliko kot 58-letni gospod, LOL!

Nekoliko manj senzacionalno, a vendar ...

2008-07-10T18:32:00.002+02:00

Hja, žal je tako, da vsak dan ne odkrivamo nekih novih potencialnih romanc (pa čeprav bi si želeli :), ampak nasmejemo se pa vseeno lahko ... Odločila sem se, da spet malo pobrskam po zdaj že tako popularnih key-wordih. Zadnjič sem bila prepričana, da me nič več ne more presenetiti. No, temu še zdaleč ni tako - pri marsikaterem pojmu sem namreč obstala odprtih ust. Pa poglejmo ...

Družinski dvoboj je še vedno na prvem mestu (?!). Čeprav imam občutek, da zadnje čase pogostost tega pojma vztrajno pada. Mogoče so pa oddajo končno umaknili s sporeda ... Tipično za poletje mu sledijo kopalke in vse (mogoče in nemogoče) variacije na to temo. Kot npr.:

-- kopalke košarica d (tukaj pa res ne :)
-- kopalke 38 e (še manj :)
-- kopalke za manjše prsi (upam, da so komentarji pomagali)
-- kopalke za ploh (LOL, dvomim, da se v trgovini prodajajo pod tem nazivom :D)
-- kopalke za mojo postavo (hm ... očitno so nekateri še vedno prepričani, da je računalnik vsemogočno bitje, ki skenira tvojo postavo in ti nato najde še primerne kopalke ter po možnosti pošlje na dom ...)

In pa ostale rožice:

-- sem nesrečna (za pomoč računam 20€ na uro - pošlji mail :)
-- srednješolke (tukaj jih je bolj malo :P)
-- trgovina z kopalkami (S kopalkami, S!!!)
-- ale porno vidijo (nagrada za tistega, ki ugane, v katerem jeziku je to)
-- aseksualni moški (ne bi poznala nobenega, kvečjemu hiperseksualne :D)
-- ali je bralna značka obvezna (morala bi bit!)
-- carica (čestitam, našel/našla si me! :)
-- i'm me and that's (it - i guess)
-- imam NMS (tudi za inštrukcije se lahko zmenimo. Samo povej, kaj te muči. Cena po dogovoru, odvisno od predmeta :)
-- izpolnjene želje Carmen (to bo treba pa na njen blog pogledat. Najdeš ga tule.)
-- iščem gospodinjsko pomočnico v Ljubljani (hm, očitno bo tole treba dat na vrh strani :)
-- kupim stvari od Interja (once again - NE TUKAJ!)
-- lokal sputnik (je uradno kavarna, ki ima dobro hrano)
-- milni mehurčki za party (Prosim?! A dejansko obstaja posebna različica milnih mehurčkov za party? Mogoče v litrski flaški? :)
-- moira.si (who the fuck is Moira? :)
-- seminarska milni mehurčki (vprašaj tistega, ki išče milne mehurčke za party. Najbrž ve veliko o tem :)
-- vse številke (kaj boš z njimi?)
-- vzorci šumečih tablet (če kje najdeš, se priporočam!)
-- windows glista (a je to kak virus?)
-- wikipedija seminarska naloga uspešen menager (poskusi še malo več iskalnih pojmov vtipkat ...)

In še stopničke:

-- bronasta medalja: pa ne spet spss!!! (joj, nekdo je očitno čisto obupal nad SPSS-om. Za dovolj evrčkov se da vse zmenit :)

-- srebrna medalja: gliste v očeh (OMG! Očitno depresija v očeh ni najslabše, kar se ti lahko zgodi :)

-- zlata medalja: h&m ( fotko model) (ahahahahahahaahah, sigurno boš najboljši fotKo model na svetu. Ker boš edini :D)

Razganja me ...

2008-07-08T22:17:00.003+02:00

... od ponosa!

Danes sem šla namreč teč. ~~Mogoče~~ Verjetno se bo to marsikomu zdelo pretirano, zame pa je pač dosežek. A big one.

No, v resnici sem šla prvič po kakih treh letih teč že dobrih 14 dni od tega. Ampak ker enkrat ni nobenkrat in ker se dovolj dobro poznam, da sem vedela, da je velika verjetnost, da bo pri tem tudi ostalo, se mi to ni zdelo vredno objave na blogu. Bilo bi mi namreč samo v opomin, kako še enkrat več nekaj obljubljam in se na koncu tega ne držim. Prvič je potekalo nekako takole ...

BF: "Jaz grem danes teč." (da razjasnimo dejstva - on teče približno tako pogosto kot jaz - 1x na tri leta)
GF (ker mora bit povsod zraven): "Jaz tudi, jaz tudi!! Dej plis, jaz bi tudi šla!"
BF (sumničavo): "Samo jaz bom res tekel, veš!"
GF (izredno prepričljivo): "Ja, valda, saj jaz tudi. Veš, jaz imam ful kondicije ..." (od kje, sam Bog ve ...)

Po tristo metrih ...

GF (sopihajoče): "O, šit!"

Po kilometru ...

GF: "O ... (vdih) ... maj (izdih) ... gad (vdih) ... jz (izdih) ... bom (vdih) ... umrla (izdih)!!!

In v tem stilu naprej.

Ampak je uspelo. Domov sem sicer prišla v barvi zrelega paradižnika in z dvema ogromnima žuljema na podplatih, vendar se je splačalo. Za nagrado sem si nato privoščila čevapčiče.

Danes pa je bilo drugič - in upam, da ne zadnjič. In tu vstopi v zgodbo J. J. je fenomen. Za primer: po celodnevnem obhodu vseh možnih trgovin, ko mene noge komaj še držijo, ona še najde energijo, da gre zvečer malo teč. No, z J. sva ugotovili, da njena tekaška pot seka mojo wanna-be tekaško pot. In to na samem začetku. Seveda je sledilo vabilo, da se ji pridružim. "Itak, ful dobro", je bil moj odgovor. Mhm. Začelo se je z "joj, šit, danes ne morem, sem zmenjena zvečer", nadaljevalo s "škoda, ker sem čisto v pisanju diplome, pa ne morem zdaj prekinit", "pravkar sem se lotila kuhanja večerje, dej, jutri pa res" in "danes sem pa res mislila it, ampak imam za delat" ... ter končalo z današnjim " ... amm ... amm ... joj .... am ... ajde, greva!" ali po domače pomanjkanjem izgovorov.

Domov sem po baje približno 9ih kilometrih (seveda ne samo teka!) prišla prijetno utrujena. V resnici je bilo prav super - med počitki sem se naklepetala za naslednjih nekaj dni, stari žulji so se medtem poslovili, novih ni na vidiku, barva pa je tudi ostala primerno bleda. Kmalu ponovimo!

PS. Za večerjo je bila na meniju pleskavica, njam :)

Inventura.

2008-07-07T17:39:00.008+02:00

Danes mineva točno 7 mesecev in 2 dni od sestavljanja decembrskega sez nama želja. In zdaj je torej napočil čas, da malo pokukamo nazaj in pogledamo, kako uspešno so dobri možje opravili svoje delo ...

Pa gremo kar po vrsti:

1. Benettonov dežnik (ni svetlo zelen, ampak roza z rožicami in ni bil 10€, ampak 12. Ni ga prinesel niti Miklavž niti Božiček in niti Dedek Mraz, ampak kar BF.)

2. nove rjuhe (so sicer pisane, vendar ne tako mehke, kot bi si želela. Važno, da so lepe :) Prinesla sem jih sama.)
3. gin (je prinesel tisti Dedek Mraz, ki bere blog. To pa pomeni, da ga je že zdavnaj zmanjkalo, jaz pa sem medtem postala fan gin-tonica :)
4. povratna letalska karta v New York ali Berlin (sicer ni povratna, ker vmes sledi še obisk Barcelone, ampak karta za Berlin pa je. Oujeeeee!!!)

5. katerikoli del smučarske opreme (je odpadel, zato slikce ne bo. No, upadlo je tudi zanimanje za zimske športe ...)

6. nov planer (je čakal pod smrekico. Slikce ne bo, ker ne vem, kje se nahaja :)

7. parfum Hugo Boss Deep red (je že na pol prazen, zato bo treba kmalu po novega :)

Zaključek: v obdobju pol leta ter s ščepcem moje pomoči so fantje poskrbeli za izpolnitev skoraj vseh želja (pustimo smučarsko opremo, ker to itak ni IN :). Očitno je že čas za sestavo novega seznama!!

Čisto zame

2008-07-04T18:03:00.004+02:00

"For godness' sake, I'm not obsessed.

I mean, that's ridiculous.
I check my emails about once every ...
thirty seconds, maybe."

Izjava se pojavi že na 13. strani (knjiga se začne na strani 9) in jaz se že najdem noter. Včasih se res sprašujem, ali sem obsedena ali pa je to pač nekaj normalnega. Računalnik imam prižgan praktično 24/7 in ob vsakem mailu mi lepo sporoči, da me nekaj čaka (trenutno samo piska, ker sem se "master, i have a mail for you" že naveličala). Ampak jaz moram kljub temu vmes pogledat, če je slučajno v moj nabiralnik vseeno kaj prišlo in se po nesreči izmuznilo pisku. Za vsak slučaj pač. Pa čeprav v resnici nikoli ne dobim nič takega, kar ne bi moglo počakat kako uro, dan, dva. Pa še to hecno navado imam, da na mail skoraj nikoli ne odgovorim takoj, čeprav ga preberem - da ne bi kdo slučajno opazil moje obsesije :) Na srečo sem vsaj ob vikendih odklopljena od svetovnega spleta in se s tem ne ukvarjam. No, če odmislimo čekiranje maila prek telefona vsakih 20 minut ...

Pa še razlaga mojega stanja:

The thing is, a lot can change in thirty seconds.
(itak:)

Upam, da se bo oglasila kaka sorodna duša :)

Rezervirano!

2008-06-27T11:59:00.003+02:00

Tako lepi, da ne potrebujejo komentarja. (in tako dragi :)

In še ostali čevlji iz kolekcije - hitro klikni!

Firefox 3 release party ...

2008-06-25T09:45:00.004+02:00

... je bil super. Čestitke organizatorjem!

Zame se je začelo že malo po 15h popoldne, s check-in-om in prevzemom darilne vrečke (kaj je bilo noter, pa ne povem :P) in obvezno kavo. Ker je moralo biti poskrbljeno tudi za znanje, so v spodnjih prostorih potekala predavanja. A o predavanjih nimam kaj napisat, ker se nobenega nisem udeležila. Razlog: o odprtokodnih nevemčemuže nimam pojma, še manj mi je jasno, kaj je vtičnik :) Sem pa košček predavanja gospoda z Mozille spremljala z enim očesom, drugega gospodiča z Mozille pa z drugim. Razumela seveda nisem nič. Dejansko je bil popoldanski obisk samo podaljšek kosila in čekiranje scene. Na kavi so me fantje s 65-imi omembami Twitterja in izjavami v stilu "če ne twittaš, te ni" sprovocirali do te mere, da sem mogla, ko sem prišla domov, odpret svoj Twitter account. Ja, zdaj lahko rečem, twittam! Ampak na žalost nimam komu sledit, ker noben izmed mojih prijateljev ne twitta. Hm ...

Po chill-out-u doma in obveznem downoladu Firefoxa 3 je sledil še večerni obisk. Čeprav sem v resnici poleg svojega BF poznala eno samo osebo, se je na koncu večer spremenil v enega bolj zabavnih. Bo že držalo, da se najboljše stvari zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ. Spoznala sem kup zanimivih ljudi, katerih obrazi so še vedno sveži, imena na žalost malo manj. Vino je bilo slastno, koktejli odlični (in če vas kdo poskuša prepričat, da določen koktejl vsebuje rukolo - ne mu verjet :) V sramoto sem se spravila samo enkrat, kar je za deklico, ki samo naklada kopici ljudi, ki dejansko vedo, o čem govorijo, pravi mali uspeh. Edina težava je bila vročina - vroče je bilo tako zelo, da me je motil vsak odvečni košček na mojem telesu, vključno z lasmi. Ne predstavljam si, kako je bilo šele vroče sicer zelo lušni deklici v žabah in škornjih ...

Pot domov je zamegljena, ostaja spomin na bližje srečanje z bodečim grmom, ki pa na srečo ni pustil posledic. Zbudila sem se v istem položaju, v katerem sem se vrgla na posteljo, z zatečenimi podplati in bolečimi kotički očes (kdo bi si mislil, da to lahko boli?).

In ko sem zjutraj vprašanje zastavila z besedami: "A bodo fotke od eventa na webu?", mi je bilo jasno, da me je geekovski svet že na pol posrkal vase. Mama pa bi me, če bi me slišala, poslala na tečaj slovenskega jezika.

Fajn je blo!

Nekaj malega o Skandinavcih

2008-06-23T22:32:00.006+02:00

Še malo, pa bo minilo leto od mojega obiska Danske, natančneje njenega glavnega mesta. Copehagen je zanimivo mestece, ki pa je ogromen korak stran od tega, da bi si tam želela ostati dlje kot kak teden. Vsekakor pa Copenhagen ni mesto, ki bi ga lahko označili kot modno. Pa čeprav se ponaša z najdaljšo shopping street na svetu (me prav zanima, kdo je to vedel :), ki je v resnici sestavljena iz petih (za promet zaprtih) ulic. In kljub temu da sem ulico neštetokrat prehodila podolgem in počez, sem iz Strøgeta odšla praznih rok. Neverjetno, ampak resnično. Ja, danska moda vsekakor ni po mojem okusu - če izpustimo to, da sredi poletja v trgovinah v veliki meri prodajajo škornje in ljudje julija dejansko nosijo kape, mi je v oči najbolj padlo nekaj drugega.

Bjorna Borga najbrž poznajo vsi. Res je, da je super teniško kariero sklenil v času, ko moja malenkost ni še niti shodila, ampak legenda je pač nepozabna. Wikipedia pravi, da je v Wimbledonu zmagal petkrat, Roland Garros pa osvojil kar šestkrat. Car. Ne vem sicer, kaj je trenutno glavna dejavnost šarmantno osivelega Bjorna, ampak med drugim ima gospod svojo linijo oblačil, na katero so Danci dobesedno nori in česar enostavno ne moreš spregledat. V Copenhagnu ne srečaš človeka, starega pod 30 let, ki ne nosi spodnjega perila znamke Bjorn Borg. Vse pokvarjene misli kar pospravite nazaj tja, od koder so prišle, kajti to vem zato, ker Danci svoje spodnje perilo tudi zelo očitno razkazujejo. Ja, hlače visijo vsem, tako moškim kot ženskam, nekje na polovici riti, pri čemer sploh ni važno, kakšne so hlače. Najpogostejši prizor so sicer črne skinny jeanske in živo zelene Bjorn Borg spodnje hlače. Na tipu. Da ne pozabim, BB spodnje perilo je presneto opazno - pisano in ekstremno živih barv, z debelo elastiko, na kateri lahko z razdalje 300 metrov prebereš Bjorn Borg (na slikah je jesensko zimska kolekcija, ki je bolj umirjenih barv).

Zanimivo je, da na spletni strani ne omenjajo trgovin na Danskem, jaz pa se dejansko ne spomnim, ali sem jo opazila ali ne. Vem pa, da sem se na Švedskem zaljubila v torbico z Bjornove kolekcije, ki je še vedno ne morem pozabit. In še vedno mi je žal, da ni šla z menoj ... Če pa se kdo v kratkem odpravlja v Skandinavijo, pa mu naročim prvo torbico z leve.

Pa še za konec - najbolj grozni čevlji, prav tako del Bjornove kolekcije, prav tako obsesija mladih Dancev.

Pa še povod za obujanje spominov na danske modne muhe sem dolžna - super blog Zazmenki. Impresionirana sem.

Prototip povprečne ljubljanske srednješolke

2008-06-11T21:41:00.002+02:00

Res sem lahko srečna, da mi je usoda celih pet študentskih let prisodila bivališča, ki so bila od ljubega faksa (in vseh ostalih pomembnih lokacij v LJ) oddaljena tisto maksimalno razdaljo, ki sem jo še sposobna prehodit. No, mogoče sem pa ravno zaradi tega tako nestrpna, ker sem se celih pet let (namerno ali ne) izogibala vsem možnim človeškim vrstam, katerih koncentracija se bistveno poveča prav na javnih prevoznih sredstvih. Od čudakov pa do vsakdanjih povprečnežev. In ker "safr" vožnje z mestnim avtobusom parkticiram že skoraj dve leti, imam vso pravico, da potegnem naslednje zaključke o povprečni ljubljanski srednješolki (druge vrste dobijo svojo definicijo kdaj drugič). Torej, kakšen je prototip ljubljanske srednješolke (izključujem podvrste "tipa emo", "piflarke", "normalne" in še kakšna manjšina bi se znašla vmes)?

obvezno je, da katerikoli korak, ki ga naredi povprečna ljubljanska srednješolka (v nadaljevanju PLS), spremlja njena najboljša prijateljica, ki je vizualno njen klon
nujno je glasno govorjenje, ki ga med blebetanjem klona zamenja butasto hihitanje
vsak stavek se začne z "Ej, stari ...", nadaljuje s tremi besedami, med katerimi je ena angleška, druga pa njena izpeljanka in konča z besedo "stari" (npr. "Ej, stari, to je blo pa too much za shendlat, stari.")
pomembno je opravljanje tretje prijateljice (najverjetneje še enega klona), npr. o tem, kako prijateljica hodi v šolo z mapo, medtem ko, glej ga zlomka, PLS hodi v šolo s torbico, v katero lahko pospravi list A4 formata samo, če ga pred tem 27krat prepogne
styling je naslednji: beli shocksi ali katerikoli zlati čevlji, svetlo modre skinny jeanske z nizkim pasom, približno dve številki premajhne, širok zlat pas, kakršnakoli bela majčka, če je možno z zlatim napisom, zlat nakit, obvezni črni dolgi lasje, sončna očala, pol tube lip glossa, ponarejena Guccijeva/Vuittonova torbica z živalskim vzrocem in nujno nenormalno dolgi nohti, nalakirani z lakom dveh različnih barv in narisanim vzorčkom
da niti ne govorimo o tem, da v solariju preživi več časa kot doma ...
njen največji dosežek je ta, da ima "tri NMS-je, stari", ker "stari, me celo konfo ni blo pr bajli"
ne smemo pozabit na to, kako ji je zadnjič uspelo uletet na neko žurko/kupit alkohol/kupit čike, čeprav nima še 16 let. Carica.

And I could go on and on, ampak ...

... ko nič hudega sluteča mladenka (=my-self) že misli, da hujše ne more bit, lahko izbira med devetdesetletnim konstantno pljuvajočim dedkom, ki si na vsak način želi pogovora in odurnimi zidarji, ki jo naslavljajo z "žabica". Včasih se res sprašujem, kam so se skrili vsi normalni ljudje ...

My first summer day ali kradem šmenkastično!

2008-06-07T22:33:00.003+02:00

Kot da res nimam kaj drugega za počet ... :) Ampak to je takooooo zabavno!

Prva moja kolekcija nosi naslov First summer day (or something like that) in zgleda takole:

Več pri Bonny in Fensišmensi. Zdaj pa grem sestavljat novo :P

PS. Internet še ne deluje bp, zato več jutri.

Damn!

2008-06-02T13:42:00.002+02:00

Še zmeraj sem brez interneta, služba pa ni ravno primerno okolje za pisanje, še posebej če ti vsak, ki gre mimo, kuka v ekran.

Pričakujem najmanj globoko sočustvovanje!!

Hibernacija.

2008-05-25T22:03:00.002+02:00

Danes je točno 14 dni od zadnje objave in danes je obenem tudi točno 14 dni, odkar sem zadnjič pošteno zadihala. Kakor banalno se že to sliši, ampak dejansko mi je zmanjkalo časa za blog. Druge stvari so me preganjale, druge obveze čakale in po kakem mesecu socialne izolacije je bil skrajni čas, da malo pokukam tudi v svet Prijateljstva. Norija se je upam končala in čeprav me v naslednjem tednu čaka zaključek dveh projektov in težko pričakovana selitev, se bodo definitvno našli trenutki tudi za Stuff.

Do takrat pa tisto, kar mi krajša zadnje dni. Besedilo žalostno, izvedba s srcem. Posvečeno spodnjim sosedom, da jih končno nekaj preglasi.

Preveč besed, premalo dotikov,
napačnih zvezd, ponesrečenih trikov,
prehitrih gest, prepoznih umikov,
mojih poti in tvojih mejnikov.

Ženske in računalnik? DA!

2008-05-11T13:12:00.004+02:00

Zadnje dni se mi dogaja na polno. Sicer na žalost nič tako dobrega, da bi si zaslužilo posebno objavo, ampak dve žurki v enem tednu in celodnevni izlet v Ikeo mi poleg dvojne službe, pisanja diplome, načrtovanja selitve in hkrati laganja bodočim podnajemnikom v trenutnem stanovanju (seveda o tem, da je stanovanje "popolno" - mislim, da mi gre kar dobro :) ne omogoča intenzivnega ukvarjanja z blogom. Za nameček bistveno preveč časa (po mojem skromnem mnenju) porabim za ukvarjanje z računalnikom. Uf ...

Tako sem si morala v zadnjih dneh inštalirat 3 verzije SPSS-a. Ker se je na obisku oglasil Murphy in seveda nobena ni delala tako, kot bi morala. In (seveda!) vsako je bilo treba inštalirat na drugačen način. Tako sem spoznala cel kup .bin, .iuf, .cue in ne vem še kakšnih končnic. Skrekat znam vse, kar se pripodi mimo. Ou je! Obenem sem se naučila, kako se .ivr file spremeni v .mp3 file. Čeprav sem za .ivr slišala ravnokar. Ou je! Da ne govorim o tem, kako sem popravila, spet pokvarila in ponovno popravila računalniški kalkulator. Ou je!

No, še zaključek: Windows & SPSS sux, Glista roxx!

Ja, včasih sem bila glede tega precej bolj lena. Vedno sem čakala, da mi nekdo drug reši stvari. Potem pa se je enkrat zgodilo, da nobenega od "drugih" ni bilo v bližini. In zgodilo se je tudi drugič in tretjič. Tako mi ni preostalo drugega, da sem stvari vzela v svoje roke. Kajti če nekaj ne dela, hočem, da se popravi takoj. Ne v enem mesecu, v enem tednu, jutri. Takoj! Zdaj me skoraj ima, da bi zamenjala (bodoči) poklic. Sicer bi potrebovala še kakšno leto, ampak potem bi bilo to to. Na telefon (ali še bolje mail) bi se že znala oglasit z: "Have you tried turning it off and on again?" (IT crowd je must see), imam pa tudi že nekaj izkušenj z razlaganjem popolnim nevednežem (beri: mum&dad), kako stvari potekajo. Me kdo vzame v službo? :D (želim si samo Maca ali Vaio-ta, zelo hiter internet, roza miško in ogromno skodelico kave)

Na vizitki bi bilo super prebrati:
Glista Fashionista
IT podpora

Kako se pa vi spopadate s temi stvarmi?

Mozaična Glista

2008-05-07T11:00:00.003+02:00

To je tako kul, da si zasluži objavo na blogu.

Zelo enostavno - greš na stran http://www.picartia.com/ in v treh korakih imaš iz svoje fotke narejen mozaik. Uploadaš eno svojo slikico, izbereš iz katere kategorije slik naj ustvari tvoj mozaik (najprej sem poskusila z New York-om, pa rezultat ni bil ne vem kaj, zato sem šla potem kar na Paintings) in voila - rezultat je spodaj.

Če pogledaš z razdalje 1 kilometra, sem celo prepoznavna :)

Zahvala ...

2008-05-06T15:37:00.002+02:00

... se spodobi in je na tem mestu nujna.

Torej, fanfare pojejo Hadu in Teootu, ker sta s svojima prispevkoma bistveno povečala število klikov na moj vprašalnik.

Iskrena zahvala za objavljen link in pameten nasvet Blogoroli, Frasu in Ervinu.

Zahvalni pozdravi pa letijo tudi k Funkyguyu za podkupovanje brez moje vednosti in k U. za poslušanje mojega jamranja.

In za konec (last but absolutely not least), hvala vsem, ki ste vprašalnik izpolnili. Verjamem, da je bilo naporno. Le kaj bi brez vas?!

It's good to have you with us!