Žiga Gričnik

ROČNO OBARVANA FOTOGRAFIJA

2009-11-25T15:20:00.001+01:00

Ročno obarvana črno-bela fotografija

- Posted using BlogPress from my iPhone

TEMA TEDNA: JAZ IN NEZNANCI

2009-11-17T14:18:00.006+01:00

Ljudje drvijo mimo mene. Sami neznanci. Ljudje, ki jih vidim prvič in verjetno tudi zadnjič. Nikoli več se ne bomo videli. Kljub temu, da bodo za vedno ostali neznanci, s sabo nosijo svoje zgodbe, za katere morda še sami ne vedo, da jih s svojo mimiko telesa sporočajo drugim. Hitenje po ulici, telefoniranje, smeh s prijatelji, gledanje na uro, če bodo prišli pravočasno na svoj cilj, ali pa le umirjenjo sprehajanje in gledanje izložb. Pa morda le niso takšni neznanci kot se mi zdi?

KADILKA

2009-11-04T16:46:00.003+01:00

10. NOČ ČAROVNIC, Grad na Goričkem,

2009-10-29T14:10:00.005+01:00

Noč čarovnic, pa na nobeni fotografiji ni niti ene čarovnice? Jah tudi to se zgodi :) Ker že dolgo nisem objavil nobenih reportažnih fotk, predstavljam tukaj nekaj utrinkov iz nedeljske prireditve v občini Grad

NEDOSTOPNA?

2009-10-21T16:14:00.003+02:00

LJUBEZEN

2009-10-15T17:02:00.003+02:00

Samo jaz in ti...

PRED FOTOGRAFIRANJEM

2009-09-22T15:33:00.004+02:00

Zadnji popravki pred pritiskom na sprožiec

DEPRESIJA

2009-08-25T15:11:00.008+02:00

Dovolj imam vsega. Prižgal si bom še tole cigareto. Morda je zadnja, morda si bom še kdaj kakšno. Pa saj je vseeno... Vsega imam dovolj! Ne morem gledati skozi okno. Ne morem gledati teh ljudi, ki veselo hodijo okoli, se pozdravljajo, stiskajo roke, otroke, ki se igrajo v poletnem soncu,... Idioti! Vsi ste idioti! Ne, ne morem jih gledati! Raje se bom obrnil proti steni. Raje gledam tole prazno steno, vso razpokano in polno pajčevine. Ravno takšna je kot moja duša. Kaj ne stena? Tudi tebe nihče ne razume a ne? Ah ja,... Le zakaj sem se rodil, da moram sedaj živeti? Živeti med ljudmi, ki me prezirajo, med ljudmi, ki mi govorijo kaj naj počnem in kako naj živim! Ne, ne splača se, mi je dejal Gospod, ko sem govoril z njim. Naj ne storim tega, da ni vredno. Pa je vredno živeti tu, sedaj ob tem trenutku? Če pa ne znam živeti, kot drugi! Vredno je to storiti, jaz to vem, vredno je...

EKSTAZA

2009-08-10T16:11:00.004+02:00

Trenutki skriti tujim očem...

ODREŠITEV

2009-07-02T17:11:00.005+02:00

Zadnja možnost...

P.s.: Zgolj naključje, da je na ravno mojo stoto objavo takšna morbidna tema. Jaz ne odhajam nikamor :)

VRTAVKE

2009-06-23T15:01:00.006+02:00

"In vendar se vrti!" - Galileo Galilei

FOTOGRAFIRANJE Z LISO

2009-06-09T14:56:00.008+02:00

"Zdravo! Kaj te lahko malo zmotiva?" Nekako takole se je glasil prvi stavek, ko sva s punco pristopila do Lise, ko je ravno takrat pred blokom v Portorožu trenirala svojo točko za nastop. Malo naju začudeno pogleda in pove, da zna bolj malo slovensko. Pogovor smo tako nadaljevali v angleščini. S punco nisva ovinkarila in sva jo takoj vprašala, če bi se bila pripravljena fotografirat. Takoj je rekla da, dogovorili smo se za termin in lokacijo in nastale so naslednje fotografije

Naj povem, da Lisa prihaja iz Švedske in je bila v Sloveniji pol leta na izmenjavi študentov. Nekaj let se že ukvarja s flairingom in je letos tudi postala državna prvakinja Švedske v svoji kategoriji.

REVIJA BORILNIH VEŠČIN - MARIBOR, 30.5.2009

2009-06-01T14:36:00.009+02:00

Borilne veščine - umetnost bojevanja

PRIHAJAM K TEBI - FOTOGRAFIJA LETA 2008 V SPLETNI GALERIJI E-FOTOGRAFIJA

2009-05-06T16:27:00.007+02:00

Dnevi po njegovi smrti so bili zelo težki. Vsak jih je sicer doživljal po svoje, vendar nikomur ni bilo lahko. Najtežje pa je vsekakor bilo za staro mamo. Dan je bil enak dnevu, čas pa nikakor ni mogel zaceliti rane. Tako smo jo večkrat obiskovali in jo s pogovorom poskušali malo razvedriti in misli preusmeriti drugam. Kakšen mesec po njegovi smrti sem se k mami odpravil s fotoaparatom. Namen seveda ni bil narediti dobre fotografije, temveč ji vsaj malo popestriti nedeljsko popoldne. Posnetke sem nato prenesel na računalnik in jih malo analiziral. Zmotilo me je dosti predmetov na nočni omarici, tudi mamine poze mi niso bile všeč. Raje sem ugasnil računalnik in se usedel za knjige. Seveda mi fotografska žilica ni dala miru in ves čas sem razmišljal, kako bi lahko fotografije naredil bolje, da bi imele neko zgodbo in odražale neke emocije. V roke sem vzel listič papirja in začel risati skice. Kmalu pa se mi utrne ideja. Ker imam dve levi roki, je ideja na papirju izgledala katastrofalno, vendar podoba v glavi je bila popolnejša. Naslednje dopoldne sem kar iz kartona izdelal usmerjevalnik žarkov, vzel celotno opremo in se odpravil k mami. Najprej sem vse, kar me je motilo pospravil iz nočne omarice, spustil roleto na oknu in pripravil bliskavici. Fotoaparat na stativ in vse je bilo pripravljeno. Poklical sem mamo in ji pokazal kako naj se uleže. Nekaj poskusnih posnetkov zaradi svetlobe in postavitve bliskavic, nato pa se je začelo. Ker sem fotografiral kar nekaj časa, je mama zaspala, zato se mi nikamor ni mudilo.
Doma na računalniku pa sem začel dodajati še finese. Fotografija na ekranu, se je počasi začela približevati podobi v glavi. Še nekaj popravkov s čopičem in fotografija je bila počasi končana. Najprej sem jo samo gledal. Nisem vedel kaj sem sploh naredil. Zame je bila fotografija dobesedno živa, imel sem občutek, kot da je ata zraven mene in opazuje kaj počnem. Dobil sem kurjo kožo. Pa ne zaradi tega, ker bi fotografija bila popolna, saj je, roko na srce, daleč od perfekcije, temveč zaradi zgodbe, ki je en mesec po atovi smrti, imela zame še tako velik vpliv. Doma si fotografije nisem upal pokazati. Odnesel sem jo v društvo, kjer je naletela na pozitivne kritike. Naslednji dan pa sem jo objavil na različnih portalih. Na dveh je postala fotografija tedna, na 1x pa je bila najpopularnejša fotografija dneva.

Pred nekaj dnevi pa sem tudi izvedel, da je ta fotografija postala tudi fotografija leta 2008 v spletni Galeriji e-Fotografija. Naj izkoristim to priložnost in se zahvalim vsem registriranim uporabnikom, da so glasovali za njo in pripomogli, da je ta fotografija postala najboljša v letu 2008. Zahvala gre seveda tudi strokovni žiriji, ki je prav tako izbrala to fotografijo. Resnično sem vesel, saj ima fotografija, kot sem že omenil zgoraj, zame zelo poseben pomen.

AKT - NEPRECENJLJIVOST ČLOVEŠTVA I

2009-04-27T14:04:00.006+02:00

Golo telo je zagotovo nekaj najbolj neprecenljivga. Predstavlja lahko svobodo, neutesnjenost, umetnost, lahko pa izraža ranljivost, neokusnost in v nekaterih primerih tudi ponižanje. Seveda je od vsakega posameznika odvisno katere lastnosti so mu bližje in kako dojema goloto.

Večkrat preberem o idealih človeškega telesa. Ob raznih naslovih časopisnih člankov, kot npr: 10 korakov do popolnega telesa, Ustvarite si popolno telo...., se večkrat sprašujem, kaj sploh je idealno človeško telo? V zgodovini so ideal predstavljale obline na telesu, danes pa mora biti popolno telo suho, mišičasto in čim manj odvečnih oblin. Vendar so to res ideali ali je to le trend današnje družbe? Trend, ki se skozi zgodovino spreminja? Na to vprašanje si odgovorite sami, vendar dejstvo je nekaj - vsi ki so izven trenutnega trenda, ki ga družba zahteva, so lahko zaradi tega odrinjeni od ostalih "povprečnežev", kar pa vpliva tudi na razmišljanje posameznika in ta posameznik začne stremeti k idelau - želi se torej pridružiti ostali skupini "povprečnežev". Želi postati takšen, kakršen ideal od njega zahteva družba, pozablja pa, da je ravno ta njegova slabost, se pravi, da ne pripada idealu, njegova odlika, ki ga dela drugačnega in edinstvenega! Ne sramujmo se torej svojega telesa, tudi če ni "popolno"!

VELIKONOČNA SPEEDWAY DIRKA ZA DRŽAVNO PRVENSTVO MLADINCEV, KRŠKO - 12.4.2009

2009-04-13T16:09:00.010+02:00

Tekmovalci se pripeljejo na svoja štartna mesta. Zasliši se hrumenje motorjev in vsi že nestrpno čakamo na štart. Štartna vrv se dvigne in gas! 120 km/h po ravnini in 80km/h v ovinek. Ni kaj, fantje so za svoja leta zelo pogumni! Zanimiv in adrenalinski šport, vendar sem se odločil, da bom raje ostal kar pri fotografiranju.

STIK

2009-04-02T13:01:00.008+02:00

Stik - vez med nama. Stik - trden kot skala, prožen kot elastika, ali zgolj nevidna vez. Vendar vedno je in bo obstajal - stik.

POGREŠAM

2009-03-13T13:17:00.005+01:00

Dober mesec je že od tega, ko me je Mankica "pofočkala" na svojem blogu. Gre za blogovsko verigo, kjer vsak, ki je bil izbran od nekoga, napiše kaj najbolj pogreša. Kar nekaj časa sem premišljeval in na koncu sem se določil takole (naj povem, da je vrstni red naključen in ne gre po pomembnosti):

1. Pogrešam hribe. Včasih sem se večkrat, predvsem s kolesom pa tudi peš, odpravil nekam tja daleč stran od doma. Dalo mi je občutek, da zmorem nekaj več, iskal sem svoje meje sposobnosti, tudi splošno počutje in razmišljanje je bilo popolnoma drugačno....

2. Kolesarjenje. Predvsem se navezuje na prvo točko, ko smo s kolesi divjali po brezpotjih, danes pa so to žal le še spomini na tiste čase. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne kolesarim več, s tem, ko pa sem kolo postavil v kot, pa sem izgubil tudi velik del sebe...

3. Morje. Dnevi ko lahko uživaš, si načrtuješ dan tako kot si sam želiš, lahko si v gužvi z ostalimi turisti, lahko pa se odmakneš nekam tja na samo.

4. V miru spiti kakšno pivo s starimi prijatelji, zraven pojest kakšen čevapčič in poslušati dobro glasbo

5. Njega in še dva stara starša

6. Potovanja na drug konec sveta

Moja zadnja dolžnost pa je, da pofočkam še ostale, ki bodo nadaljevali to verigo: Andrej, Jošt, Kobra, Gregor - sicer je že bil pofočkan, ampak kolikor vem še ni izpolnil svoje dolžnosti :) in cinični otrok

2. OBLETNICA MOJEGA BLOGA

2009-03-08T10:38:00.005+01:00

Kako hitro čas beži, človek pa z leti postaja vedno skleroznejši. Včeraj sem namreč praznoval drugi rojstni dan mojega bolga, pa sem na to čisto pozabil. Pravijo, da bolje prepozno kot nikoli, zato sem se odločil, da kljub enodnevni zamudi objavim kratek post. Lansko leto sem podrobneje obrazložil zakaj sem začel blogat in kakšen je moj princip. Tega principa se držim še danes in se od takrat praktično ni nič spremenilo. 1x tedensko poskušam objaviti kakšen post, ki ga kombiniram s fotografijo in besedo. Tudi v prihodnje se želim držati tega načela. Je bilo pa to leto na mojem blogu kar pestro. Opazil sem, da se je v primerjavi s prvim letom povečalo št. komentarjev, za kar se vam, dragi bralci in bralke, iskreno zahvaljujem! Vesel sem, če na objavo dobim kakšno repliko in kakšno stvar v komentarjih še podrobneje pokomentiramo, vesel pa sem seveda tudi vsake konstruktivne kritike. Tako vas na tem mestu zopet izzivam in vas prosim, da malo poveste svoje mnenje o mojem blogu. Kaj vas moti, kaj vam je všeč,...

Upam, da boste še naprej moji zvesti bralci in na koncu bom rekel le še - Se beremo!

PUST MARKOVCI, PTUJ IN CELJE

2009-02-26T14:45:00.006+01:00

Letos smo ga že pokopali - pusta namreč. Komaj čakam spet naslednje leto, ko pride pustni čas, da bodo ljudje zopet lahko sneli svoje maske in bodo vsaj tistih nekaj dni v letu, tisto kar so v resnici. Do takrat pa utrinki iz fašenka v Markovcih, Ptuja in Celja.

FEEL THE PAIN

2009-02-16T17:24:00.006+01:00

"Usedi se zraven," mi reče in postavi prazen kozarec pred mano. Iz napol praznega vrča, mi s svojimi starimi in zdelanimi rokami, v kozarec natoči rdeče vino. Usedem se poleg njega in nazdraviva. "Ah, ja, tako je to...., " poskuša začeti najin pogovor. Malo tišine, nato pa do dna izpije svoj kozarec in si natoči novega. "Veš mulo, življenje ni lahko!" Ob tem stavku pogledam v steno in izpijem svoj kozarec. Ponovno mi natoči. Najin pogovor nikakor ne more steči. Ne najdeva pravih besed, ki bi si jih izmenjala. Po nekaj trenutkih molka počasi nadaljuje: " Star sem že. Veliko sem že dal skozi. Vojno, trpljenje ljudi, delo,... Ne želim, da greš po mojih stopinjah, vendar zapolni si nekaj - boj se tistih, ki bodo nad tabo! Vihteli bodo svoj bič in tepli po tebi, dokler bodo lahko! Ni jim mar zate! Ti, pa nimaš kaj storiti. Na udarce se boš že navadil in kmalu te ne bodo več boleli. Ah, ja... Čez čas že pozabiš kako boli njihov bič in se ne sekiraš preveč. Vendar,... boli nekaj drugega veš mulo, nekaj drugega,..." mi na koncu pove z glasom bolečine. Izpije svoj kozarec, ga vrže na mizo, vstane in odide.
Gledam za njim in ni mi čisto jasno kaj mi je želel povedati. Morda pa tudi bolje, da ne vem... Izpijem svoj kozarec, ga postavim na mizo in tudi sam odidem, vendar v drugo smer.

BRALKI

2009-02-04T14:10:00.008+01:00

Med njima so minila že leta, desetletja, morda celo stoletja. Popolni tujki, ki ju združuje tisto, kar bo ostalo večno.

MOJ DAN

2009-01-30T10:53:00.008+01:00

Počasi se prebudim. Oh, kako bi še spal, vendar mi to čas ne dopušča. Skozi napol zagrnjeno okno vidim sonce. Hvala bogu. Sovražim deževne dni, ko že zjutraj padeš v depresijo. Kakšen dan bo danes? Dan kot vsak drug in bo podoben kot jajce jajcu ali se bom odmaknil od vsakdanjega rituala in bo nekaj posebnega? Ne verjamem. V tem času me čakajo vsakodnevne obveznosti in dnevi se ponavljajo. Kot, da je vsak dan isti. Le številke na koledarju so tiste, ki mi povedo, da sem preživel en dan več.
Kot vsako jutro me najprej čaka kopalnica. Zobje, britje, nato še tuš. Nato sledi zajtrk, pospravljanje postelje in nato učenje. Te stvari počnem že skoraj avtomatično. Kmalu pride čas za faks, nato še kosilo s prijatelji in zopet se vrnem v stanovanje. Sicer že malo utrujen, še malo posedim pred računalnikom in nato se končno odpravim v posteljo. Pred spanjem še prestavim NG koledar za en dan naprej, počasi zaspim in se pripravim na nov isti dan...

NEW YORK

2009-01-19T14:57:00.010+01:00

Ravno želim zadremati, ko nam na letalu razdelijo vstopne kartončke. Na zaslonu pred seboj v meniju izberem navodila, vzamem pisalo, na mizico pa si pripravim kartonček. Filmček, ki se začne vrteti pred menoj me najprej pouči, s kakšnim pisalom sploh lahko pišem, kako naj izgledajo določene črke in številke ter bog ne daj kaj popravljati, ker je potrebno vzeti nov listek in vse napisati na novo. Zanimivo! Ker je moja pisava oblikovno zelo "čitljiva" in bi verjetno porabil vse listke na letalu, sem to delo raje prepustil svoji punci. Vse lepo in prav, če slediš navodilom, vendar ni hudič, da se kdaj kaj ne zmotiš, narediš kakšno črto predaleč ali kaj podobnega in gremo po nov listek... Ko se nekako prebijeva skozi prvo stran, naju na drugi strani čakajo prav zanimiva vprašanja; če sem kdaj sodeloval s Hitlerjem, Bin Ladnom, če sem terorist, če imam takšne in drugačne namene... Zanimivo, kajti po vsem tem ameriškem perfekcionizmu sem že želel narediti križec pri tem, da bom organiziral teroristični napad... Po vseh zanimivih vprašanjih končno pridem do mesta, kjer želijo moj podpis in stvar je pri koncu. Na ekranu se mi začnejo predvajati ljudje vseh mogočih narodnosti, ki mi zaželijo: Dobrodošli v Ameriki! Seveda, dobrodošli v Ameriki...
Slab vtis o Ameriki se je torej začel že na letalu. Morda je k temu pripomoglo tudi, da že pred odhodom v ZDA nisem bil njihov privženec, o Američanih pa sem imel takšno mnenje, ki ga ima večina, ko gleda takšne in drugačne clipe na youtube ali na kakšnem drugem portalu.
Končno prispemo. Počasi se vijemo v koloni, da pridemo do okenca, kjer mi bodo odvzeli prstne odtise in me z web kamero fotografirali. Gledam okoli sebe, malo opazujem policiste, carinike in letališke uslužbence, ki se sprehajajo mimo nas. Predstavljal sem si vse bolj gestapovsko, vendar čedalje bolj ugotavljam, da so vsi prijazni. Še policist na kontroli je z nasmeškom na obrazu in med preverjanjem poskuša malo nasmejati turiste. Kaj takšnega nisem ravno vajen na teh kontrolah. Čez kotrolo nas torej spustijo brez problemov in naše popotovanje se lahko začne.
Ko smo se z avtobusom vozili do hotela, najprej nisem imel občutka, da sem v Ameriki. Zvečer, ko pa smo se sprehodili po ulicah in imaš direkten stik z ljudmi, pa se mi je zdelo vse kot v filmu. Znaki, avtomobili, zastava na vsakem koraku, policisti, razne trgovine, govorica ljudi... Vse je bilo filmsko. Zopet pa so me presenetili ljudje. Prijazni, predvsem pa komunikativni in bistveno bolj socialni kot Slovenci. Nikogar ni problema prositi za pomoč. Ko smo za pot vprašali policista, je bil zgleda tako vesel, da nam je povedal vse možne poti, povedal katera podzemna vozi, kateri avtobus, koliko časa imamo peš do tja, koliko z busom.... Presenetilo me je tudi, ko smo sredi ceste stali z zemljevidom v roki in pristopi starejša ženska in se nam takoj ponudi za pomoč. Kaj takšnega ne verjmem, da je moč pričakovati v naši domovini.
Začetni vtis o Ameriki se je torej spremenil v pozitivno smer. Prišlo je celo tako daleč, da sem si zaobljubil, da se v ZDA še vrnem. Rad bi še videl New York v poletnem času, seveda pa so v načrtu še tudi druga mesta. Upam, da bom lahko te želje kmalu uresničil....

Objavljam le nekaj fotografij, kajti vseh še niti nisem pregledal, kaj šele obdelal (priznam nisem imel volje). Je pa bistveno težje fotografirati, kot sem si na začetku predstavljal. Prizore, ki smo jih vajeni iz fotografij fotografskih mojstrov, ki so v tem mestu naredili res neponovljive fotografije, danes zapolnijo avtomobili in gruča ljudi, ki se sprehaja po cesti. Se pa strinjam, kar je rekel Gregor - dodaten čar je v svoj objektiv uloviti vso to množico in jo obrniti sebi v prid.

MALO TU MALO TAM

2009-01-05T17:02:00.005+01:00

Kako že gre tisti pregovor? Povsod je lepo a doma je najlepše?