Reformirana stran

D. A. Carson: Bog, ki pomaga

2010-01-03T18:28:00.001+01:00

Na videu je posneta pridiga Dona (D. A.) Carsona, nanaša pa se na besedilo Psalma 40. Don Carson je teolog in profesor Nove zaveze, hkrati pa odličen pridigar. Posnetek traja 52 minut in 15 sekund.

Ob menjavi leta

2010-01-01T00:21:00.001+01:00

"Jaz sem Alfa in Omega, Prvi in Zadnji, začetek in konec." (Raz 22,13)

Je že tako na tem svetu, da ima vsaka stvar svoj začetek in tudi konec. Zdi se mi, kot da je bil zadnji božič včeraj ali predvčerajšnjim, pa je od tistega dne minil že cel teden. Zdi se mi, kot da se je lansko leto šele dobro začelo, pa se je že nepovratno končalo. Poslovili smo se od Calvinovega leta in vstopili v leto, ki ni povezano s kako pomembnejšo obletnico iz zgodovine reformacije....

Ne glede na prej povedano bo to leto zagotovo pomembno za naše osebno življenje. Čeprav je koledar stvar dogovora, pomeni vsako novo leto, podobno kot rojstni dan, obletnica poroke in podobno, določeno prelomnico v našem življenju. Pred nami je leto novih možnosti in novih odločitev. Pri odločitvah je zelo pomembno, da so premišljene in pametne. Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?" (Lk 9,25)

Na drugem mestu pa je povedal: "Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: 'Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?' Rekel je: 'Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.' Bog pa mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?' Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom." (Lk 12, 16-21)

Problem moža v zgornji priliki ni to, da je bil bogat. Glavni problem je v tem da ga je bogastvo čisto okupiralo, in da se je navezal nanj. Pa še nekaj: vse svoje zaupanje je usmeril na premoženje. Še več, njegov končni življenjski smoter in smisel je bilo uživanje v hrani, pijači in še čem. Zgodba ni taka, da je sodobnik ne bi mogel razumeti. Ljudje se preradi zanašamo na tisto, kar smo in na tisto, kar imamo. Tudi danes vidijo mnogi življenjski smisel in smoter v uživanju in uživaštvu. V to nas usmerja tudi vsa sodobna potrošniška kultura, s katero smo bombardirani, pa tudi tisti del sodobne kulture, ki naj ne bi bil potrošniški. V premoženju, prehranjevanju, veselju itn. ni nič narobe, v kolikor te stvari prav ter po pameti uporabljamo in dokler ne postanejo, oziroma niso naši maliki. To slednje je zelo nevarna past, kajti nekega dne bodo terjali tvojo dušo od tebe. Kaj pa potem?

Boga ne moremo očarati s svojim zemeljskim premoženjem. Njega zanima le to, kakšna je naša osnovna usmeritev, oziroma, ali je on naše največje bogastvo, oziroma središče našega življenja. Je Jezus Kristus res "Alfa in Omega, Začetek in Konec" v našem življenju? Smo se pokesali svojih grehov in sprejeli odrešitev, ki nam jo je Jezus priskrbel s svojo smrtjo na križu? Če je tako, se nam ni treba bati prihodnosti, četudi se poruši ves svetovni monetarni in gospodarski sistem. Kdor tega ni storil, ima še čas. Vprašanje pa je, koliko časa, kajti ne vemo ne dneva ne ure (cf. Mt 25,13). Kakorkoli, sedaj je pravi čas za odločitev: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2b)

Vsem, ki to berete, želim v letu 2010 obilo Božjega blagoslova!

Pogovor z Marilynne Robinson

2009-12-28T20:38:00.002+01:00

Na spodnji povezavi je intervju, ki ga je s pisateljico in Pulitzerjevo nagrajenko Marilynne Robinson opravil Michael Horton za spletno stran White Horse Inn. Pogovarjala sta se o mnogih temah, ki jih obravnava Marylinne Robinson v svojih delih, npr. o tem, kako vpliva darvinizem na človekov pogled nase, pa tudi o takih stvareh, kot je pomen Calvinove teologije in o kompleksnosti Božje milosti.

Povezava do pogovora, ki traja 34 min, 15 s. >>>>>

Blagoslovljene božične praznike

2009-12-24T21:06:00.001+01:00

Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika, nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu.

(Tit 3,4.5)

Našli hišo iz Kristusovega obdobja

2009-12-21T19:41:00.002+01:00

V Jezusovem kraju Nazaretu so po poročanju nekaterih medijev odkrili temelje hiše iz Jezusovega obdobja:

Žurnal 24.si

C-news

Arheološka najdba stoji, kot lahko vidimo na sliki na tej povezavi, v bližini današnje bazilike oznanjenja. Seveda ni nobenega dokaza, da bi v hiši kdaj bival Kristus, je pa ta najdba materialni dokaz, da je kraj obstajal že v novozaveznem času, saj so mnogi skeptiki trdili, da ni nobenih zgodovinskih dokazov za obstoj Nazareta pred 4. stoletjem po Kr.

Adventni čas (4)

2009-12-20T01:11:00.002+01:00

Ko je Janez krščeval v Jordanu, so ga odposlanci duhovniške kaste, ki so sami pripadali stranki farizejev, spraševali, kdo sploh je in zakaj krščuje. Celoten odlomek, v katerem je opisan njihov pogovor, najdemo v Jn 1, 19-28. Osredotočiti se nameravam na 26. in prvi del 27. vrstice, kjer pravi naslednje: "Janez jim je odgovoril: 'Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj.'"

Tudi nas evangelijske, kot bi napisal Trubar, večkrat vprašajo predstavniki sodobne duhovniške kaste, ali pa njihovi verniki, čemu sploh predrzno počnemo, kar počnemo, saj so menda edino oni poklicani, da oznanjajo tisto, čemur pravijo evangelij in edini pooblaščeni, da podeljujejo zakramente. Vprašanje, zakaj počnemo, kar počnemo, nam seveda zastavljajo tudi drugi ljudje "iz sveta". Vsem lahko odgovorimo v Janezovem stilu "Mi pač delamo, kar delamo, ker je tako naročil on, ki je prisoten med vami in ga ne poznate, 'ki je, ki je bil in ki pride.' (Raz 1,4)"

Poznati Jezusa Kristusa pomeni več kot le neko védenje o njem. To pomeni, imeti do njega in z njim določen osebni odnos. Janez pravi na drugem mestu o Jezusu kot utelešeni Božji besedi naslednje: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga" (Jn 1, 12.13) Gre za velikokrat citiran odlomek, vprašanje pa je, kako ga tisti, ki ga berejo ali poslušajo, razumejo in ali ga sploh razumejo. Iz tega odlomka lahko potegnemo naslednje:

Božji otroci postanejo tisti, ki sprejmejo Besedo, Kristusa
Besedo - Kristusa sprejmejo tisti, ki so se rodili iz Boga. O tej temi - novem rojstvu piše Janez na obširneje v Jn 3,1-21.

Danes je zelo popularno govoriti: "Sprejmi Jezusa in postal boš nanovo rojeni kristjan!" Ta, danes tako pogostna formulacija je z ozirom na zgoraj zapisano, nevzdržna, ker gre pri njej za stališče, da smo mi tisti, ki se po svoji "svobodni volji" odločamo za Kristusa, če pa se nekdo zanj ne odloči, stori to po svoji "svobodni volji". Če smo mi tisti, ki se odločimo za Kristusa, potem smo tudi mi tisti, ki smo sami sebe nanovo rodili. Če ne popolnoma, pa vsaj malo, oziroma smo mi tisti, ki se odločamo, da se bomo nanovo rodili, Bog pa nas na temelju te odločitve preporodi. To je tako, kot bi rekli, da je nekdo npr. asistent pri svojem lastnem telesnem rojstvu, kar je seveda nesmisel.

Sama ideja, oziroma pojem novega rojstva kaže na to, da je Bog tisti, ki skladno s svojo (ne našo) voljo povzroči tisto, čemur pravimo novo rojstvo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2,13) Kakor se nismo po svoji "svobodni volji" rodili telesno, tako se tudi ne moremo duhovno.

Jezusa resnično pozna le tisti, ki je nanovo rojen. Jezus je rekel: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene;" (Jn 10,14) na drugem mestu pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel [...] Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." (Jn 6, 37.39) Kdorkoli je po Očetovi volji nanovo rojen, pride k Jezusu, in kdorkoli pride k Jezusu, ga Jezus tudi sprejme. Tisti, ki ga Jezus sprejme, se nikoli ne more izgubiti. To je nauk tega odstavka.

"Krščanski svet" se bo v prihajajočih praznikih spominjal telesnega rojstva Jezusa Kristusa pred nekaj več kot 2000 leti. V takem spominjanju ni nič slabega. Lepo in prav pa bi bilo, če bi se Kristus rodil tudi v srcih tistih, ki ga ne poznajo. To bi bil pravi božič, ki bi se ga veselili tudi angeli. Kristus namreč ne bo več prišel na svet kot nemočen dojenček ampak kot sodnik živih in mrtvih. Danes je še čas, da se lahko posameznik odzove Jezusovemu vabilu: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20)

Revije prihodnosti

2009-12-18T06:29:00.002+01:00

Na spletniku Miscellanies, ki ga ureja Tony Reinke, je objavljen zanimiv video, ki traja osem minut, in pripoveduje o tem, kako naj bi bile videti revije prihodnosti.

Mag+ from Bonnier on Vimeo.

Sami pa lahko presodite, kako vam je ta zadeva všeč.

Slovaška in politični vpliv RKC

2009-12-16T17:43:00.000+01:00

Zgornji video prikazuje zanimiv intervju, ki ga je opravil Richard Bennett z dvema predstavnikoma slovaških evangelijskih kristjanov (Janom Sichulom in Ivanom Hlavandom). Če odštejemo manjše netočnosti, ki se nanašajo na polpreteklo zgodovino, je del, ki se nanaša na sedanjost, zaskrbljujoč. Rimskokatoliška cerkev namreč ni le verska, ampak tudi politična organizacija, ki uporablja za dosego svojih ciljev zelo posvetna sredstva, kot so mednarodni sporazumi. Iz tega izhajajo mnogi problemi, ki so jih deležni vsi, ki ne pripadajo rimski cerkvi. Več o tem lahko odkrijete v zgornjem pogovoru. Video traja približno 56 minut in pol.

Vir: Berean Beacon

Adventni čas (3)

2009-12-12T17:31:00.002+01:00

"Meni pa je prav malo mar, če meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče. Seveda pa tudi jaz ne sodim sebi. Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod."

(1Kor 4,3.4)

Zgoraj zapisane besede sv. Pavla so pravzaprav organsko nadaljevanje 3. poglavja, 1. pisma Korinčanom, v katerem apostol graja korintske kristjane, ker so se bolj zanašali na to, čigav učenec je kdo (Petrov, Pavlov, Apolov), kot na Kristusa.

Pavlu je prav malo mar, če ga sodijo verni ali morda kako drugo človeško sodišče. Celo sam sebi ne sodi, saj pravi, da se ne zaveda nobene krivde. Vendar ugotavlja, da zato še ni opravičen pred Bogom.

Danes se mnogi ljudje ne zavedajo nobene krivde, ki bi jo lahko imeli pred Bogom. Še več, pravijo, da je občutek krivde škodljiv in "nevreden človeškega dostojanstva". Pri tem seveda ne povedo, od kod naj bi to dostojanstvo izhajalo in kaj sploh to pomeni. Strogo materialistično vzeto gre pri tem pojmu še za eno dodatno človeško izmišljotino, oziroma za popoln nesmisel. Kakorkoli, v skladu z že povedanim, nezavedanje krivde še ni jamstvo za opravičenost.

Apostol Pavel se v zvezi s svojo krivdo ali nedolžnostjo ne zanaša na svojo vest. Vest se lahko moti. Obstaja le ena sama rešitev iz zagate, to je Gospod. On je tisti, ki sodi. Sodba je lahko oprostilna ali obsodilna. Ker so vsi ljudje grešili, bi morali biti pravzaprav vsi deležni obsodbe. Bog pa je, bogat v usmiljenju (cf. Ef 2,4) določil svojega Sina Jezusa Kristusa za orodje sprave, h kateri lahko pridemo po veri. (cf. Rim 3,25) Opravičenje izhaja iz milosti, ki jo lahko prejmemo edino v veri in po njej. Zato se Pavel ne zanaša na svojo vest, svoje občutke ali svojo presojo, ampak na Božjo obljubo. Zato lahko na drugem mestu mirno zapiše: "Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje!" (Rim 8, 33) In malo naprej: "Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?" (Rim 8,34) Nemogoče in nelogično bi bilo, da bi Kristus obsojal tiste, ki so izvoljeni in odkupljeni.

Veselimo se, ker je Božja obljuba in Božja beseda na strani njegovih izvoljenih! Ali tudi ti spadaš v njihovo družbo?

Arvo Pärt: Magnificat

2009-12-08T17:27:00.001+01:00

(Več o skladatelju na tej povezavi)

»Moja duša poveličuje Gospoda

in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,

kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

kajti velike reči mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto.

Njegovo usmiljenje je iz roda v rod

nad njimi, ki se ga bojijo.

Moč je pokazal s svojo roko,

razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.

Mogočne je vrgel s prestolov

in povišal je nizke.

Lačne je napolnil z dobrotami

in bogate je odpustil prazne.

Zavzel se je za svojega služabnika Izraela

in se spomnil usmiljenja,

kakor je govoril našim očetom:

Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

(Lk 1,47-55)

Adventni čas (2)

2009-12-05T19:26:00.001+01:00

"Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle." (Lk 21,33)

Te Jezusove besede nam zelo razločno govorijo o večni veljavnosti njegove besede ter nespremenljivosti njegove obljube.V adventnem času se ne oziramo le v preteklost, v čas pričakovanja Odrešenika, ampak bi moral biti naš pogled zazrt predvsem v eshatološko prihodnost. Pri tem nam je v pomoč Božja beseda, o kateri pravi avtor Pisma Hebrejcem naslednje: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12)

V čem je živost in dejavnost Božje besede ter njena ostrina? Prerok Izaija nam odgovarja: "[T]akó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal." (Iz 55,11) Božja beseda ni nikoli neuspešna. V tem je njena živost. Kar Bog hoče, to tudi stori. Vsako njegovo dejanje se zgodi po njegovi besedi. V tem je njena dejavnost. Kristjanom, ki živimo v mejah prostora in časa, se občasno zazdi, kot da smo ostali sami, in kot da postaja zlo, ki se kopiči okoli nas, prevladujoča sila v svetu. Toda Božja beseda pravi ravno nasprotno: zlo lahko prevlada za določen čas, toda zlo ni in nikoli ne bo končni zmagovalec. Tudi zlo se mora namreč podrejati Božji besedi; Božja beseda ga torej omejuje. "Ali ni moja beseda kakor ogenj? govori GOSPOD. Mar ni kakor kladivo, ki razbija skalo?" (Jer 23,29) Da, beseda je tista, ki vse spreminja: beseda je tista, ki prinaša veselo oznanilo odrešenja, ki ga je zmožna v posamezniku uresničiti posameznika preroditi. Kakor požiga ogenj vse okoli sebe in kakor kladivo razbija skalo, tako beseda požiga in razbija stari ego ter preobraža posameznika.

Zato se moremo in smemo skupaj s prerokom Jeremijo veseliti Božje besede: "[T]voja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti tvoje ime je priklicano name, GOSPOD, Bog nad vojskami." (Jer 15,16) Da, tudi Božje ime je priklicano na njegove otroke po njegovi besedi. Radujmo se!

Adventni čas

2009-11-28T18:32:00.005+01:00

Je čas "pred" in je čas "po". Obstaja pa tudi vmesni čas, ki je trajal kakih 33 let. Tisti vmesni čas je zaznamovan z zemeljskim bivanjem druge Božje osebe, ki je prišla na svet v osebi Jezusa Kristusa. Za koga je morda to nepomembna oseba, za koga drugega neobstoječa oseba, čeprav po njej šteje leta in skuša izvor tega štetja precej prozorno prikriti s frazama "pred našim štetjem" in "naše štetje".

Naša generacija je ena mnogih, ki uživa privilegij, da živi v času "po", in da smo lahko deležni vseh zveličavnih obljub, ki jih je Bog izpolnil v Kristusu. Adventni čas ima v koledarju zahodne cerkve dvojno funkcijo: po eni strani se v njem pripravljamo na praznovanje praznika Kristusovega rojstva, oziroma se spominjamo tistega časa "pred", po drugi strani se pa še intenzivneje kot sicer vživljamo v stanje ki bo sledilo temu času "po," v katerem sedaj živimo. Pravim stanje, ker ne bo več šlo za čas, ampak za večnost, ki je izven časa in brezčasna.

Vse od izgona iz raja, ki ga je Thomas Cole tako lepo ponazoril na zgornji podobi, smo se ljudje znašli na dolgem romanju. Toda pot naprej in kvišku je le ena, vse drugo so stranpoti. Na tej naši poti nismo nikoli sami. Bog je od vsega začetka izbral svoje ljudi in jih spremljal ter tako pripravil pot Mesijevemu prvemu prihodu. Enako si Bog zbira ljudstvo v času "po". Čas "po", v katerem živimo, je čas pričakovanja Mesijevega drugega prihoda. Tedaj bo zemeljsko romanje Božjega ljudstva doseglo točko omega, ko bo Bog Oče vse podvrgel svojemu Sinu. "Ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem." (1Kor 15,28)

Želim vam blagoslovljene adventne dni.

Nunc dimittis (Zdaj odpuščaš)

2009-11-22T19:38:00.001+01:00

Takole sta zapela znani novozavezni spev Nunc dimittis (Zdaj odpuščaš) Aled Jones in Ben Crawley:

V slovenščini se to besedilo glasi takole:

Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi

svojega služabnika v miru;

zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje,

ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov:

luč v razsvetljenje poganov

in slavo Izraela, tvojega ljudstva. (Lk 2,29-32 EKU)

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Bičarji

2009-11-21T20:12:00.003+01:00

Kdor pozna vsaj malo zgodovine, zagotovo ve, da so v srednjem veku in še malo pozneje obstajali bičarji. Šlo je za posameznike ali za skupine, katerih cilj je bilo delanje pokore na način, da so mučili sami sebe. Podobno so se nad sabo izživljali nekateri od rimske cerkve kanonizirani svetniki.

Ta čudna, oziroma grozljiva navada še vedno obstaja v nekaterih predelih sveta, kjer ima rimsko katolištvo pomemben vpliv. Mož na zgornji sliki je s Filipinov.

Verjetno pa nam je vsem zelo neznano, da smo imeli tudi v naši bližini zelo pomembnega in svetovno znanega bičarja. To je bil, kot poroča Žurnal, sam pokojni rimski škof Janez Pavel II. Poljska redovnica, ki je skrbela zanj, je povedala: "Slišali smo ga, v Castengandolfu je bila moja soba blizu njegove. Slišal se je zvok udarcev, ko se je bičal. To je delal, vse dokler se je bil še zmožen premikati."

Kaj je namen takega mučenja lastnega telesa? Ljudje, ki to počnejo, se zavedajo lastne grešnosti. To zavedanje samo po sebi ni napačno, napačna sta reakcija na to zavedanje in zdravilo za grešnost, ki ga uporabljajo. Bičarji mučijo svoje telo, ki naj bi bilo krivo za vse zlo. Tu gre v bistvu za manihejstvo: dobra duša - slabo telo. V resnici pa ni telo samo prav nič krivo za tisto, kar spočnejo naše misli. Jezus je rekel: "Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka." (Mr 7,20-23) Svoje notranjosti, torej področja volje in uma seveda ne morejo prebičati, zato se ljudje lotijo telesa.

S tem svojim početjem pa hočejo doseči še nekaj, to je odpuščanje grehov. Prepričani so, da si s takimi svojimi dejanji nabirajo zasluženje pred Bogom. V resnici tu ne gre za nobeno zasluženje, ampak za aroganco, za religijo, ki je kovačnica malikov. Apostol Pavel pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22) Noben apostol ali prerok ali sam Gospod ni nikjer izjavil, da bi se lahko človek odrešil z bičanjem ali kakim drugim načinom maltretiranja slastnega telesa. Gre za čisto samovoljo in izraz nevere. Če bi ti ljudje res verovali, da so prejeli Božjo pravičnost, ki izhaja iz ene same in edine ter popolne Kristusove daritve, ki grešnika reciklira v Božjega posvojenega otroka, ne bi počeli takih gnusob. Tako pa njihov greh ostaja.

Karl Barth o evangeliju kot človekovi spravi z Bogom (Rim 5,6-11)

2009-11-18T19:24:00.008+01:00

Za nas tako nenavadno apostolovo strmenje se še zlasti pokaže v v. 6-11. Prav s tem je povezana tudi njegova neomajna gotovost glede dejstva, da smemo ljudje z Bogom živeti v miru in s tem tudi v upanju. Bolj ko je stvar presenetljiva, bolj je gotova - ker je večji od vsakega razuma, je mir zato tudi zanesljiv. To je na kratko to, kar je tu povedano. Kaj je s tisto Božjo ljubeznijo, ki napolnjuje naša srca in imamo v njeni moči mir? Pavel odgovarja v v. 8 z ugotovitvijo: Bog jo dokazuje s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne« (v. 6), kot je bil Abraham (4,5)! »Kajti po smrti njegovega Sina smo se spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki« (v. 10). To je torej ljubezen, ki napolnjuje naša srca in vlada po Svetem Duhu. Ne razložljiva in razumljiva ljubezen, ki jo čutimo do dobrega prijatelja, za katerega smo mogoče pripravljeni umreti - ali pa tudi ne (v. 7)! Torej ne ljubezen, ki bi jo tudi sicer mogli vsaj delno poznati oziroma doživeti. Ni naša človeška ljubezen, s kakršno ljubimo tiste, ki tudi nas ljubijo, ampak - zdaj razumemo, da pri tistem miru ne smemo misliti na miroljubno mišljenje in čustva - Božja ljubezen, ki je ljubezen do sovražnikov. Zato sta ljubezen in mir z Bogom, ki ga ta ljubezen utemelji v nas, nedoumljiva, čudovita: Božje dejanje, v katerem je svojega Sina dal za nas, da bi nas sprejel kakor svojega Sina, dejanje, ki utemelji naš mir z njim, dejanje takšne ljubezni Boga do nas, ki smo proti njemu, je v Jezusu Kristusu resnično in Sveti Duh nam ga je položil v srca. Naše srce je s tem napolnjeno, tako napolnjeno, da mora izbruhniti v čisto slavo našega večnega veličastja in čisto slavo naše stisk polne sedanjosti. Pred vsem tem stoji Pavel v čudenju. Vendar ne tako, da bi dvomil! Človek lahko dvomi o svojem krščanskem mišljenju, čustvih in posledicah, ki bi iz njih sledile. Dvomi lahko o vsem, kar nam človeška ljubezen lahko prinese v povzdignjenje in tolažbo. Kar Bog je in kar počne - razsodba, ki je prav kot takšna dokaz njegove ljubezni; dokaz njegove ljubezni, ki je prav kot takšen njegova razsodba - je nekaj tako velikega in v svoji veličini tako jasno govori samo zase, da je ne le nedvomno, ampak nujno gotovo: »Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo« (v. 9). To je naša prihodnost: naša rešitev po njem v njegovi krvi! Temu primerno izgleda naša sedanjost: Bog v svoji ljubezni do sovražnikov, kri njegovega Sina prelita za nas, grešnike. Taka je naša prihodnost, naše upanje. Ta Bog prihaja v podobi tega človeka: on, ki je v svoji smrti že pretrpel vso pravično jezo, jo nosil in odnesel. On, v katerem je vse, kar govori proti nam, že ovrženo. On, v katerem je naše lastno hudobno sovraštvo do Boga že odvrženo in je za nami! On, ki je vso bedo, temo smrti, ki jo to sovraštvo prinese s seboj, že prestal in prehodil! In prav to: On, ki je vse to storil brez nas in proti nam, tako da nam ni potrebno in ne moremo spraševati, kako bi mi sami od sebe mogli imeti mir z Bogom, biti z njim spravljeni kljub vsemu, kar smo in počnemo! On, v katerem se je vsemu temu navkljub zgodilo in postalo resnično: Spravljeni smo! Ta dokaz za to, kaj naj pričakujemo, in s tem tudi smisel naše sedanjosti, je nujen prav zato, ker je skrajno presenetljiv. Pavel dvakrat izpeljuje »Veliko bolj« (v. 9 in 10). Veliko bolj, ker je tisto »več« dogodek in resnica od Boga in mora za nas obstajati tudi »manj«. »Več«: čudež Božje ljubezni do sovražnikov, prostovoljne, neutemeljene. Ne moremo je izpeljati iz kakih človeških razlogov. Ni ji enaka nobena ljubezen ali čudež, ki bi se nam sicer mogel pripetiti. »Manj«: naš mir, naša spravljenost, naša prihodnja rešitev in zato čast in hvala našega srca, polnega Božje ljubezni. To »manj« je utemeljeno, v Bogu utemeljeno, prav tako brezpogojno utemeljeno v tistem »več«, kar je prostovoljno storil Bog, utemeljeno v Božji božanskosti.

Iz: Karl Barth, Kratka razlaga Pisma Rimljanom, prev. Marko Urbanija, KUD Logos, Ljubljana 2002. S. 75-77.

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč

2009-11-13T18:08:00.001+01:00

"Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki."

(Jezus v Evangeliju po Mateju 7,12)

Povezava do programa preventivnih aktivnosti zavoda Varna pot >>>

Vinko Ošlak: Berlinski zid in drugi zidovi

2009-11-13T08:34:00.002+01:00

Evropska in z njo slovenska publicistika ima do zidov nekakšno nevrotično stališče: ali nima na njih nikakršnih pripomb, kakor je to bilo na Slovenskem vsa leta komunizma, v demokratičnem delu Evrope pa je bila tema sicer omenjana, a v glavnem le v propagandne namene, ali pa nekritično vse zidove obsoja in med njimi ni zmožna razlikovati[...]

Več v Večeru, 13. 11. 2009 >>>>>>>

Stati inu obstati 9-10/09

2009-11-11T18:42:00.001+01:00

Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar je izdalo dvojno, 9.-10. številko revije za protestantska vprašanja Stati inu obstati. Na naslovnici je objavljenih nekaj tem. Calvinovega leta so se spomnili tudi v uredništvu revije. Kar nekaj člankov se nanaša na tega pomembnega reformatorja. Med njimi posebej izpostavljam prevod nekaj krajših odlomkov iz njegovih Temeljev krščanske vere (Institutio religionis Christianae), ki se nanašajo na vprašanje izvolitve in vnaprejšnje določitve (predestinacije).

Revijo je možno naročiti na tem naslovu.

Avguštin o Bogu in človeku

2009-11-09T19:28:00.004+01:00

Velik   si, Gospod,    in hvale   velike   vreden;    velika je tvoja moč in tvoji modrosti    ni mere. In tebe hoče   hvaliti človek, ki je le drobec   tvojega    stvarstva, človek,   ki nosi s seboj svojo umrljivost,    ki nosi pričevanje     svojega    greha   in pričevanje, da se ti, Bog, prevzetnim     ustavljaš.   In vendar   - tebe hvaliti hoče   človek, ki je le drobec   tvojega   stvarstva.
     Ti nas   spodbujaš,     da nam   je radost,   tebe   hvaliti, zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno   je naše srce, dokler   ne počije v tebi.
     Daj   mi, Gospod,     da spoznam     in doumem,     kaj je poprej: tebe    klicati ali tebe   hvaliti?   Zvedeti    zate   poprej    ali tebe klicati? Toda    kdo   te kliče, če zate ne ve?   Saj bi lahko   kaj drugega    klical namesto    tebe, kdor   zate ne ve.
     Ali pa se daš klicati, da bi zvedeli   zate?   Toda    kako   naj ga kličejo, v kogar   niso   verovali?   Ali kako    naj verujejo,    če jim   nihče ne   oznanja?
     Hvalili   bodo    Gospoda     tisti, ki ga iščejo: če ga iščejo, ga najdejo,   in če ga najdejo,    ga bodo   hvalili.
     Naj   te iščem,   Gospod,    medtem      ko kličem    k tebi, in naj kličem   k tebi, medtem     ko verujem     vate, zakaj   ti si nam   bil oznanjen.
     Kliče te moja    vera, Gospod,     ki si mi jo dal, ki si mi jo vdahnil   po dobrohotnosti      svojega   Sina, po   službi njega, ki te oznanja.

Iz: Avrelij Avguštin, Izpovedi (prev. A. Sovre). Mohorjeva, Celje 1991. s. 5.

Biti, kjer je On

2009-11-04T20:31:00.001+01:00

Ob neki priložnosti (cf. Jn 20,20-26) je rekel Jezus svojima učencema Filipu in Andreju: "Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče." (Jn 20,26) Kaj pa pomeni biti, kjer je On, je pojasnil na drugem mestu: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." (Mr 8,34)

O odpovedi samemu sebi in nošenju križa je že kar dosti napisanega, žal veliko zmotnega. Mnogi menijo, da pomenijo te besede, da si sami napravimo križ, ki ga bomo potem nosili. Ti mislijo, da je lahko trpljenje, ki si ga sami zadajajo, zaslužno dejanje pred Bogom. Drugi spet menijo, da je trpljenje, v katerem so se znašli, zaslužno pred Bogom. Nič od tega ni res!

Kaj je torej križ, o katerem je govora? Najprej si poglejmo, simbol česa je križ.

Križ je simbol trpljenja. (cf. 1Pt 2,21)
Križ je simbol smrti. (cf. Apd 10,39)
Križ je simbol sramote. (cf. Heb 12,2)
Križ je simbol posmeha. (cf. Mt 27,39.40)
Križ je simbol zavrženosti. (cf. 1Pt 2,4)
Križ je simbol samoodpovedi. (cf. Mt 16,24. Mr 8,34)

Vzeti križ je za kristjana vzeti nase vse tisto, česar v življenju ne more spremeniti, vse vsakdanje težave, na katere naleti. Kadar vzamemo nase svoj križ, se odpovemo sebi in gremo za Gospodom, se podamo na tri področja boja in trpljenja. Tu govorim o povsem duhovnih rečeh, ne o kakem konkretnem boju z ognjem in mečem.

Boj proti grehu (1 Pt 4,1.2). Živeti moramo v neprestanem zavedanju, da smo križali naše grešne želje. (cf. Rim 6,6. Gal 5,24)
Drugo področje boja je boj s Satanom in mračnimi silami. Ta boj se intenzivira, ko si prizadevamo za Božje kraljestvo. Vidne cerkvene organizacije so z uporabo dobesednega telesnega (mesenega) orožja tu naredile zelo veliko škodo. Ampak tu gre za drugačen boj. (cf. 2Kor 10,4.5. Ef 6,12) Pri tem izkušamo nasilje sovražnika in njegovih hord (cf. Pt 5,8-10), pa tudi preganjanja s strani krivih učiteljev, ki prevračajo evangelij. (cf. Flp 1,15-17)
Deležni smo posmeha in sovraštva sveta. (cf. Jn 15,18-25) To se dogaja zaradi ločitve od moralnih in duhovnih standardov, ki jih postavlja svet ter zaradi zavračanja njegove življenjske filozofije. (cf. 1Kor 1,21-27)

Sredi vse te zmede nas hrabri jasna in nedvoumna Božja beseda, ki pravi: "Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,38.39) S tem prepričanjem moremo v vseh okoliščinah stati inu obstati, kot bi rekel Trubar in se z Božjo pomočjo iz vsakega padca pobrati.

Krščanstvo: slepa ulica?

2009-10-31T17:24:00.011+01:00

Maribor, torek 3. novembra 2009:

Ljubljana, sreda 4. novembra 2009:

Stefan Gustavsson je vodja CredoAkademin - krščanskega raziskovalnega centra s sedežem v Stockholmu in glavni tajnik Švedske evangelijske alianse. Ukvarja se s kulturno analizo, vprašanji pluralizma in posmodernizma, apologetiko in oznanjevanjem.

Lep prazničen dan želim

2009-10-31T09:29:00.001+01:00

Lep prazničen dan želim ob poslušanju kantate BWV 80, Ein feste Burg ist unser Gott, J. S. Bacha.

Izvajalci: Pamela Coburn, sopran; Marjana Lipovšek, alt; Claes H. Ahnsjö, tenor; Robert Holl, bas; Kurt Guntner, violina; Helmar Stiehler, violončelo; Klaus König, oboa; Gottfried Sirotek, lovska oboa; Josef Niederhammer, kontrabas; Hedwig Bilgram, harfa; Ekkehard Tietze, orgle; Bachov zbor iz Münchna; Bachov orkester iz Münchna; dirigent: Hanns-Martin Schneidt.

Posneto v cerkvi sv. Ane v Augsburgu, A.D. 1988.

Reformirajte se!

2009-10-30T16:32:00.002+01:00

Naslov tega sestavka je parafraza besed: "Spreobrnite se!" s katerimi je nastopil svojo preroško službo Mesijev predhodnik Janez Krstnik (cf. Mt 3,1.2), za njim pa je z enakimi besedami pričel svojo zemeljsko službo naš Gospod Jezus Kristus (cf. Mt 4,17). Na te besede se je skliceval tudi Martin Luther na začetku svojih znamenitih 95 tez. Reformacija torej ni nek pojav kar tako, ampak se začne s spreobrnitvijo posameznika. Le-to je Luther doživel še preden je napisal svojih 95 tez v obrambo evangelijske resnice proti popačevalcem in cerkvenim dobičkarjem.

Kaj reformacija dejansko je, ve v resnici le kristjan, ki se zaveda naslednjega dejstva, zapisanega v Heidelberškem katekizmu: "Moja edina tolažba v življenju in ob smrti je da nisem sam svoj, ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa ki je s svojo dragoceno krvjo poplačal vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti ter me varuje, da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las, seveda, da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu."

Mi sicer lahko govorimo o reformaciji z različnih stališč: kulturnega, zgodovinskega, umetnostnega, literarnega, ampak to ni bistvo reformacije. Prva slovenska knjiga ni bistvo reformacije na Slovenskem, je pa njena nujna posledica. Višja stopnja pismenosti v prejšnjih stoletjih v protestantskih deželah ni bila bistvo reformacije, ampak njena nujna posledica. Reformatorji so zahtevali, naj vsak vernik bere Sveto pismo, nepismeni pa ne morejo brati. Od tod napredek splošnega šolstva v protestantskih državah. Bistvo reformacije je v globokem zavedanju posameznikove grešnosti in njegovem srečanju z Božjo milostjo, ki jo lahko pridobiš po veri, katere edini normativ je Sveto pismo.

V Luthrovem času so se ljudje prav dobro zavedali svoje grešnosti. Ker jim srednjeveška (enako kot danes rimska) cerkev ni dajala nobene notranje gotovosti zveličanja, so bili še posebej prestrašeni. V ta svet strahu so vstopali razni šarlatani, kot sta bila kardinal Albreht Brandenburški in dominikanec Johannes Tetzel, ki sta razvila kupčijo s papeškimi odpustki. Seveda je ta odpustkovna kuhinja izvirala z dvora "nezmotljivega" Leona X. Kakorkoli, prestrašeni ljudje bi dali vse, da bi se znebili svojih grehov, s katerimi so bili obteženi. Pri tem seveda niso vedeli, da prihaja Vedeti pa niso mogli, ker niso mogli brati Svetega pisma.

Danes je drugačen čas. Ljudje pri nas sicer znajo brati, a jih njihova grešnost v glavnem ne skrbi. Duh časa pravi: "Delaj tisto, kar hočeš. Bodi sam(a) svoj zakon." Pravzaprav gre pri tem za nekaj, kar je vsakemu človeku lastno od padca sem: biti kakor Bog, biti Bog (cf. 1Mz 3,5). Današnja kultura to še posebej poudarja. Kakorkoli tudi današnjemu človeku se nudi odpuščanje grehov po milosti, od Boga in zastonj.

Evangelij je nadčasoven. Pri tem pa se nihče ne spreobrne po svoji volji, ampak po Božji volji, po njegovem načrtu. Tej volji je nemogoče kljubovati. Pisano je: "Toda trdni temelj Božji stoji ter ima ta pečat: Gospod pozna svoje." (2Tim 2,19) Si med njegovimi? Torej se reformiraj!

Reformirana evangelijska cerkev Ljubljana ob dnevu reformacije

2009-10-29T21:48:00.003+01:00

Za povečavo klikni na sliko.

Slavna reformacija (radijski pogovor l. 2008)

2009-10-29T10:31:00.003+01:00

Na zgornjem videu je objavljen radijski pogovor skupine ameriških pastorjev in teologov o reformaciji, ki je bil posnet ob lanskem dnevu reformacije. Celoten video traja 1 uro, 50 minut in 45 sekund.